Inferno

slovenija 2014, režija in scenarij: Vinko Möderndorfer, igrajo: Marko Mandić, Medea Novak, Marko Bukvič, Lara Volavšek, Renato Jenček, Jernej Šugman, Jana Zupančič, Sebastian Cavazza, Silva Čušin, Marko Okorn, Silvo Božič, Jožica Avbelj, Marinka Štern, Valter Dragan, Mirjam Korbar, Peter Musevski, Robert Prebil, Helena Peršuh, Klemen Mauhler, Miha Rodman, Benjamin Krnetić, Jan Bučar, Lotos V. Šparovec, Dejan Spasić, Maša Derganc

Film, s katerim bi lahko začeli revolucijo.

Inferno prihaja ob pravem času. Še bolj kot takrat, ko so Slovenci demonstrirali proti Janši in ostalim politikom, ki so nam zjebali državo. Zdaj Slovenci namreč demonstrirajo za Janšo. Jp, namesto, da bi šli na ulice in se borili za svoje pravice, so šli na ulice, kjer zahtevajo svobodo za politika, ki je bil del elite, katera nam je ubila državo. In tako nori Slovenci nujno potrebujejo tako nor film kot je Inferno. Tako kruto, celo stripovsko pretiravanje, s katerim nas hoče Vinko Möderndorfer, tudi režiser zelo dobrega Predmestja in odlične Pokrajine št. 2, prebuditi iz zimskega spanja in apatije, kjer nam je vseeno, da so nas nategnili in sesuli v prah. V Sloveniji tako hudo kot kaže Möderndorfer še ni, bo pa, če se ne bomo zbudili in če nam bo najbolj važno le to, ali bo Janša zunaj ali ne. Če se Slovenci po Infernu ne bodo zbudili, jih čaka Inferno. Jebeni Dantejev pekel, kjer te ne odreši niti smrt. Jasno, v prvem planu je Marko Mandić, radna klasa, ki se mu zgodijo vse mogoče slabe stvari. Tipični slovenski delavec, ki je svoje pravice zgubil že zdavnaj. In prav ta delavec je zdaj na pragu v pekel in bo v peklu, če se ne bo prebudil. Zelo zajeban film. Težek, depresiven, črnogled, šokanten, nelagoden, krut, mukotrpen, tragičen in tak, da sfuka možgane. In pazi to, med odjavno špico ni glasbe, kar je itak čisti pogreb, alegorija na trenutno stanje v naši državi. Prav zato je škoda, da gledalec med sponzorji opazi Zorana Jankoviča, ki je očitno podprl film. To je bulšit. To je žalitev radne klase in gledalca, ki mu ni vseeno. To je napaka, ki sesuje poanto filma. In željo, da bi Möderndorfer prebudil Slovence. Jankovičevo ime med odjavno špico je delanje norca. Tega si film, ki se gre revolucijo, ne bi smel dovoliti. Okej, dovolj filozofije, gremo še malo na same filmske prvine. Dramaturgija načeloma štima, je pa res, da so nekateri prizori odigrani s premalo gušta in prepričljivosti. Nekoliko preveč gledališko, če udarim direktno. Mandić, ki je eden redkih moških, ki so v slovenskem filmu pokazali svojega korenjaka, se resda trudi, toda v nekaterih drugih vlogah je že znal biti boljši. Malce pretirava, ko ne bi smel, malce premiren je, ko bi ga moralo raznesti. Ne zna najti pravega ravnovesja. A nič usodnega, še vedno je dovolj dober in karizmatičen, da zvozi do konca. Za razliko od kakega Šugmana, ki v vlogi zavaljenega direktorja ne prepriča. Cavazza je kot vedno sila povprečen in le pozira, Medea Novak pa je zelo solidna kot trpeča ženska, žena in mati. Möderndorfer na srečo nima težav s tempom in dinamiko, kar pomeni, da film lepo teče in spretno obrača gledalca, le Renato Jenček kar precej časa ni dovolj prepričljiv, a se v ključnih momentih vendarle sestavi in strese gledalca. Brez panike, Inferno je dober slovenski film. Je tretji zelo dober film Vinka Möderndorferja. Je poziv k revoluciji, kjer se mora delavec upreti še preden se mu začnejo dogajati tako zelo tragične reči kot Mandiću. Preden tako popizdi, da šefu zlomi roko. Edino to nas bo namreč rešilo poti v pekel.

Ocena: 7/10