ONE FLEW OVER THE CUCKOO’S NEST

Let nad kukavičjim gnezdom je film, v katerega se zaljubimo na prvi pogled. Na prvi dotik. Na prvo sliko. Na prvi prizor Jacka Nicholson, ki igra Randlea Patricka McMurphyja, malega nepridiprava, small time crooka, ki ga iz delovnega zapora premestijo v umobolnico. V lokalni cuckoo’s nest, v gnezdo čudakov, posebnežev, nevrotikov, avtistov in duševno zmedenih možakarjev, kjer v prvi vrsti sedijo mirni Bromden (Will Sampson), zmedeni Martini (Danny DeVito), jezni Taber (Christopjer Lloyd), pohlevni Cheshwick (Sydney Lassick), bojazljivi Billy (Brad Dourif), neopazni Frederickson (Vincet Schiavelli) in vase zagledani Harding (William Redfield). Pestra druščina pridnih ptičkov brez gnezda, ki jih vodi konzervativna, resna, zoprna, preveč profesionalna in nepopustljiva sestra Mildred Ratched (Louise Fletcher). Poosebitev reda, miru in totalitarnega sistema. Čisto nasprotje našega McMurphyja, navihanega, odprtega, nasmejanega in svobodnega odklopljenjca, ki fura norost, da bi se izognil garanju za zapahi. Nič čudnega, da se udarita. Da se ne razumeta. Da si gresta na živce. Kot kapitalist in komunist, ali še boljše, kot suženj in njegov lastnik. Kot predstavnika dveh popolnoma različnih sistemov. Kot noč in dan. Kot črno in belo. Kot plus in minus. Pa gremo še globlje in ju vzemimo kot Čeha in Američana. Prvi živi za železno zaveso ruskega terorja, drugi je odprt in se požvižga na vse. Jasno, režiser Miloš Forman je bil doma s Češke, film pa je posnel v Združenih državah Amerike. Toda pozor, dogajanje je postavil na sredo šestdesetih, ko so bile ZDA obsedene z Vietnamom, zato ne preseneča, da McMurphy svoji družbi zakriči: »Bodite dobri Američani.« Če gremo še globlje in McMurphyja primerjamo s Spartakom, ki se je uprl svojim lastnikom in zanetil upor, smo ujeli še eno zelo dobro primerjavo in dejstvo, da je Spartaka igral Kirk Douglas, ki je McMurphyja igral na odrskih deskah in si srčno želel posneti tudi filmsko ekranizacijo. Ker nikakor ni uspel prepričati nobenega financerja, je projekt predal svojemu sinu Michaelu, ki je nastopil kot producent in oče celotnega projekta. Oče filma, ki je potem kot drugi film v zgodovini snel pet glavnih oskarjev in nominacije za montažo, kamero, glasbo in stransko moško vlogo za debitanta Brada Dourifa, ki se je potem zgubil v tretjerazrednih grozljivkah in posodil glas zlobni lutki uspešnice Child’s Play.

Namesto Nicholsona, ki igra tako zelo dobro, da bi ga pojedli, so pred kamero hoteli Marlon Brando, James Caan, Burt Reynolds in Gene Hackman. Vlogo Louise Fletcher, ki ni nikdar več igrala tako dobro, pa so žicale Angela Lansbury, Anne Bancroft, Lilly Tomlin, Ellen Burstyn, Geraldine Page in Jane Fonda. Danny DeVito je vlogo ponovil iz odrskih desk, kjer je skakal leta 1971. Orjaški Will Sampson je vlogo dobil po naključju, saj je bil edini Indijanec daleč na okoli. Potem se je prebil v filme Orca, The White Buffalo, The Outlaw Josey Wales, Buffalo Bill and the Indians in Poltergeist 2 ter leta 1987 pri komaj štiriinpetdesetih umrl med operacijo presaditve srca in pljuč. William Redfield, nikoli zares opazni stranskovlogaš, je bolehal za levkemijo in izdihnil takoj po koncu snemanja. Avtor romana Ken Kesey je bil zelo razočaran nad filmom in je vse do smrti trdil, da si ga ni nikoli ogledal. Michael Douglas pa se je tako močno predal projektu, da je na klin obesil celo serijo Ulice San Francisca. Film, kjer je vsak prizor čista klasika. Kjer vsak gib pooseblja briljanco. In kjer se v vsako sekvenco zaljubimo posebej. Čudovit film. Najboljši film vseh časov za vse večne čase. Nesmrten in kulten. Večji od največjih. Pa vendar čisto preprost, mali, tih in navaden. S koncem, ki ga moramo izjokati, če želimo preživeti. In tu je Miloš Forman, eden najboljših režiserjev vseh časov, ki mi je glavo in srce obrnil tudi z Amadeusom, Larryjem Flyntom in Možem z Lune. Mojstrski režiser, tak, ki jih ne delajo več. In tak, da je leta 1975 za vedno dvignil standarde sedme umetnosti, ki brez filma Let nad kukavičjim gnezdom ne bi bila takšna kot jo poznamo danes. Dejansko še vedno ne morem verjeti kako zelo dober film je tole. Kako zelo vse štima in kako zelo enkratni so prav vsi prizori, ki se odvrtijo pred našimi očmi. In jebeni Jack, mater, kako odličen je v tej vlogi. Ni mu para, najboljši je. Pa vse kar počne, počne tako zelo prepričljivo in z lahkoto, da mu komaj sledim in mu v bistvu ne verjamem, da mu niso na koncu tudi v resnici skurili možganov.

Ocena: 10/10

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s