movie_-_jaws_wallpaper

JAWS

Film, ki je za vedno pokopal turizem in usodo belih morskih psov. Ko je Steven Spielberg, čudežni deček ameriške kinematografije, svečano naznanil, da potrebuje 10 milijonov dolarjev, da bo do konca posnel grozljivko o morskem psu, ki bo teroriziral nič hudega sluteče turiste drobnega obmorskega mesteca Amity Island, so ga hoteli strpati v umobolnico in mu prijazno razložili, da je projekt že v naprej obsojen na propad. Na finančno katastrofo in na konec njegove obetavne kariere, ki sta jo v pravem pomenu besede začeli srhljivki Duel in Something Evil. Toda Steven, edini pravi Peter Pan sedemdesetih, ki je pred Žrelom kritike navdušil s filmčkom The Sugarland Express, kjer je bila glavna Goldie Hawn, je šel do konca. Do prekoračitve proračuna, do prekoračitve snemalnih dni, do sivih las, do paranja živcev in do trenutka, ko se je Žrelo spremenilo v prvi film, ki je v Ameriki butnil več kot sto, ali če hočete, več kot dvesto milijonov dolarjev čistega zaslužka in začel dobo velikih uspešnic, s katerimi se je končalo zlato obdobje hollywoodske kvalitete. Hollywoodskih majhnih filmčkov, ki niso po letu 1975 zanimali nikogar več. In Žrelo je bil točno tak kot je moral biti. Grozljiv, napet, oster, direkten, skrivnosten, srhljiv, dinamičen in dovolj realen, da je stresel. Da je zjebal turistično sezono celega sveta, da je morske pse spremenil v državnega sovražnika številka ena in da so vse grozljivke po letu 1975 v sebi nosile delček Žrela, ki so ga pač obrnile po svoje. Osmi potnik je bil recimo Žrelo v vesolju, Jurski park pa žrelo na kopnem. Leto 1975 je bilo torej leto Žrela, leto Stevena Spielberga, leto, ko so turisti namesto na morje odšli v gore, in leto, ki bi trajalo vse do danes, če ne bi George Lucas malce kasneje posnel Vojne zvezd. Edinega filma, ki je v sedemdesetih odletelo čez Žrelo. Igralska ekipa seveda funkcionira več kot izvrstno. Nedavno preminuli Roy Scheider kot šerif Martin Brody. Richard Dreyfuss kot znanstvenik Matt Hooper. In Robert Shaw kot Quint, zagrizeni ribič ter lovec na morske pse. Vsi trije so odlični, vsi trije imajo svoj film. In vsi trije se skupaj znajdejo na barkači, ki mora ujeti morsko mrcino. Orjaškega belega psa, ki nadleguje kopalce Amityja. In pozor, psiček se pokaže šele v drugi polovici filma. Pravzaprav zelo pozno. Skorajda tako, da pomislimo, da ga sploh ne bomo videli. Da je kot voznik tovornjaka v trilerju Duel. Toda ko se pokaže, to stori v velikem slogu. Tako, da šerif  Brody sikne kultno enovrstičnico: “Potrebovali bomo večjo ladjo.” Krasna atmosfera, enkratno posneti prizori, spretna montaža in kamera ter dokaz, da je bil Steven Spielberg že leta 1975 mojster filmske umetnosti. Mojster, ki je znal kvaliteti dodati še ravno pravšnje komercialne zasuke in gledalcem servirati poslastico za vse večne čase. In ja, glasba Johna Williamsa me še danes prežene iz morja. Tudi na globini desetih centimetrov seveda. Ultimativna grozljivka za vse večne čase.

Ocena: 10/10

jaws-cast

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s