UNFORGIVEN

Unforgiven je poklon filmom Sergia Leonea in Sama Peckinpaha. Poslednji vestern Clinta Eastwooda. In film, ki je velikega Clinta ustoličil med največje režiserje modernega časa. Prvič sem ga videl leta 1992, zdaj pa sem dobil občutek, da ga moram videti še enkrat. Zgolj zato, da vidim, zakaj takrat nisem padel na kolena. Hm, spet ne vem kaj naj rečem, jebetiš. Je dober, je perfektno zrežiran in odigran, je nostalgičen in nafilan z enkratno igralsko ekipo, je pa tudi precej zmeden in modra celo nekoliko površen kar se scenarija in same zgodbe tiče. Razlog, zakaj se ostareli revolveraš Bill Munny (Clint Eastwood) odloči, da bo pomagal mlademu mulcu, ki pride na njegov farmo, mi je neprepričljiv. Še posebej, ker sploh ne preveri njegove zgodbe. Niti takrat, ko pride v mesto in vidi, da prostitutka sploh ni tako usodno poškodovana. Pa nekateri liki. Pridejo in grejo brez razloga. Kot da so na ekranu zato, da se nekaj dogaja. Pa še več je takih felerjev, če prav pomislim. Ne vem, mene je to zmotilo. Morda je namerno tako, morda sem jaz tečen, nimam pojma, dejstvo je, da mi Unforgiven zaradi tega ni tako velik film kot ostalim. Verjetno si ga bom čez dvajset let ogledal znova. Morda takrat vendarle spremenim mnenje.

Ocena: 7/10

936full-unforgiven-poster

7 thoughts on “Unforgiven (1992)

  1. “Razlog, zakaj se ostareli revolveraš Bill Munny (Clint Eastwood) odloči, da bo pomagal mlademu mulcu, ki pride na njegov farmo, mi je neprepričljiv.”

    Ko boš to dojel, boš sprevidel kaj naslov filma pomeni, kaj ga dela velikega in s čim preseže omejitve žanra.

    Všeč mi je

  2. Daj no, Iztok. Milijon filmov vidiš, pa še vedno ne vidiš bistva. Daj preberi potem kakšno drugo recenzijo, če sam ne vidiš dlje od svojega nosu in potem kaj napiši.

    Zakaj se odloči, da bo pomagal?
    Verjetno si dobil občutek, da denar ni bila njegova prava ali edina motivacija. Več kot očitno je, da je na pot šel, ker se je hotel odkupiti za svoje stare grehe. S tem hoče kupiti svoj dušni mir, vendar ga na koncu to ironično usmeri na svoja stara pota. Na koncu ni nobeden zadovoljen, ker način kako se je maščeval, je poguben za vse.

    In potem napišeš, da je z oskarjem nagrajeni scenarij, “površen in poln felerjev”? Noben lik ni tam za brezveze, vsi se na nekaj navezujejo in imajo svoj namen v širši sliki zgodbe. Noben lik ni enodimenzionalen, povsod je prisoten moralni ton, ki se sprašuje kakšna je cena jemanja življenj. Gre za študiozen film o človeški naravi, ki presega vse okvire vesterna.

    In ne gre za to, da ti mora biti všeč, ampak, da znaš dojeti in utemeljiti svoje videnje. “Jebat ga men pač ne potegne” pač ni stavek, ki bi kaj utemeljil.

    BTW: Ni poklon filmom Sama Peckinpaha, ampak Sergiu Leonu in Donu Siegelu, ki sta mu kot mentorja dala največ. Tudi Munnyev lik je nekakšna samoreferenčna sinteza vseh Eastwoodovih prejšnjih likov.

    Všeč mi je

  3. Ah, to vem 🙂 Sem mislu, da sem kaj druzga spregledal 🙂
    No, ampak ni mi dost hud razlog, da gre nazaj v akcijo. Ne kupim tega. In ostajam pri tem, da mi je to neprepričljivo. Žal. In ko vidi, da je s kurbo dejansko vse okej, bi se lahko umaknil in mulcu primazal eno okoli ušes, da se mu je zlagal! Meni je vse tole precej površna karakterizacija likov in njihovega razmišljanja in obnašanja. Pa vse skupaj je precej na humor obrnjeno, zato tudi ni nekih globokih dramskih momentov, če mene vprašaš.
    No, zakaj je not Richard Harris? Da slišim zakaj film brez njega ne bi funkcioniral? Daj no 🙂
    Jaz osebno vidim tudi veliko Leoneja, hočeš nočeš se je Clint tam učil vesterna.
    In hej, scenarij je bil le nominiran, zmagal je The Crying Game tisto leto.

    Všeč mi je

  4. Filma nisem ravno včeraj gledal, tako da nisem 100% kredibilen. Če se prav spomnim ima Richard Harris oz. English Bob, tako kot Munny, bogato preteklost revolveraštva in umorov. Zgodovina je pa tudi med njim in šerifom Billom. Ko pride English Bob v njegovo mesto, Billu na dan privre njegova preteklost in zato do njega ne pokaže nobene milosti. Da bi pokazal svojo premoč in veljavo v mestu, ga pred vsemi sadistično pretepe. Kot svarilo in kot osrednja tema filma, s tem skuša vzpostaviti pravičniško ravnovesje, da so poplačane stare krivice, vendar se zopet poraja vprašanje – za kakšno ceno?

    Aha, glede oskarja sem zamešal, torej nominiran scenarij, point ostaja.
    Saj Leoneja sem omenil. Leone in Siegel, Peckinpaha ni tukaj.

    Všeč mi je

  5. Dild, ja, ampak Harrisa je za minutko, čisto brez veze, če mene vprašaš. Nihče nima pojma zakaj je v filmu dejansko. V nič se ne razvije njegov karakter.
    Peckinpaha sem ujel v kontekstu nekonvencionalnosti.

    Všeč mi je

Komentiraj