In the Heat of the Night (1967)

režija: Norman Jewison, igrajo: Sidney Poitier, Rod Steiger, Warren Oates, Lee Grant

“They call me mister Tibbs!”

južnjaškim in rasističnim policistom sikne temnopolti Sidney Poitier, detektiv Virgil Tibbs, mojster za umore, dejansko forenzik, ki pride iz Philadelphie na obisk k materi in naleti na umor lokalnega pomembneža, ki ga šerif Gillespie (Rod Steiger) sprva seveda pripiše  njemu. Le zato ker je temnopolt in ker se je gibal v bližini.  Udaren in nepozaben uvod v staro dobro klasiko, neke vrste zgodnji blaxploitation, ki ga je glasbeno podložil maestro Quincy Jones, naslovno pesem pa odlično odpel legendarni Ray Charles. Jp, Tibbs je na začetku tegale filma kot John Rambo v filmu First Blood, totalni outsider, ki ga lokalna policija jebe v glavo. Ker se zelo hitro izkaže, da je tudi sam policist, nas seveda čaka povsem drugačna zgodba, klasična policijska kriminalna drama, tipični whodunit, ki ga kronajo še rasno nestrpni izpadi lokalnih kmetov, ki seveda na jugu ne prenesejo temnopoltih, kar sta v filmu Mississippi Burning zelo dobro vedela tudi Gene Hackman in Willem Dafoe. Proslavljeni režiser Norman Jewison, ki je najdlje letel od druge polovice šestdesetih do sredine sedemdesetih, je dejansko posnel B film in ga spretno zapakiral v hollywoodsko uspešnico, ki je potem snela celo oskarja za najboljši film leta. Poitier je resda vrhunski, toda film pripada Rodu Steigerju, ki v vlogi rasističnega, nervoznega, preserantskega in vase zagledanega šerifa z obvezno žvečilko v ustih, ukrade vse prizore, v katerih se pojavi. Tole je brez dvoma ena njegovih najboljših in najbolj prepričljivih vlog v karieri, za katero je povsem upravičeno prejel oskarja za najboljšega igralca sezone. Film je  močan tudi v montaži, ki je bila delo Hala Ashbyja, ki je potem kot veste postal eden najbolj udarnih režiserjev sedemdesetih. Izvrstna je tudi atmosfera, ki pričara nepozabno doživetje dobrega filma, dejansko prvega mainstream celovečerca, ki se je, če se ne motim, tako direktno lotil rasizma in postavil osnovo za kasnejše rasno mešane buddy buddy filme tipa Lethal Weapon in 48 Hours. Jp, šerif Gillespie mora sprejeti pomoč temnopoltega Tibbsa, ki ga prezira tudi zavoljo višje plače, če hoče najti pravega morilca, saj njegovi ekipi manjka izkušenj, kar pomeni, da bi aretirala grešnega kozla, ki je bil tisto noč pač v mestu. Tega se zaveda tudi Lee Grant, ki igra ženo umorjenega veljaka in se požvižga na Tibbsovo barvo kože, saj želi le pravico in pravega storilca. Prizori prepucavanja Tibbsa in Gillespija, ki čez čas vendarle postaneta prijatelja, so vrhunski. Tako kot sekvence, kjer ljudje na Tibbsa gledajo kot na marsovca, ki nima kaj iskati med njimi. Kot na kužnega luzerja, ki nosi oblačila belcev in bi ga še nekaj let nazaj ustrelili že zaradi tega, ker je odprl usta. Prav zato je prizor, kjer Tibbs mahne lokalnega tajkuna, tako zelo prelomen, tako zelo antirasističen, tako zelo v ponos črncem, kjer je prav Poitier kot veste oral filmsko ledino.

Ocena: 8/10

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s