Falsifikator

FALSIFIKATOR

Režiser Goran Marković, tudi avtor odličnih filmov Turneja in Urnebesna tragedija, se s Falsifikatorjem spet vrača k Josipu Brozu Titu, ki ga je pred leti zelo dobro obdelal v komediji Tito i ja. Tudi tokrat mu gre fino. Tudi tokrat zavrti zabavno, dovolj satirično in zelo gledljivo štorijo o učitelju, ki ponareja diplome in verjame v Titovo poštenost. Ali še bolje, v to, da lahko na Tita računa, ko se mu bo zgodila krivica. Lepa jugo nostalgija, ki dobro pokaže dve različni Jugoslaviji. Eno idilično in popolno, drugo lažno in zaigrano. Ponarejeno, če ostanem v kontekstu naslova. Jebat ga, tudi Tito je moral biti falsifikator, če je hotel biti Tito. Okej film, nafilan z odlično igralsko ekipo, kjer svojih pet minut ujame tudi Jernej Šugman in kjer v vlogi Tita na Bledu na hitro zapozira Radko Polič. Kul tempo, precej zabavnih dialogov in dobra atmosfera, kjer pa na trenutke vendarle manjka še malce več ostrine in poguma. A nič usodnega, celota štima, celota je fina jugo komedija, ki jo brez panike priporočam za ogled.

Ocena: 7/10

Advertisements

Bičemo prvaci sveta

BIČEMO PRVACI SVETA

Dobrodošli v čase, ko je Ivo Daneu (Jure Henigman) jugoslovansko košarkaško reprezentanco v Tivoliju popeljal do naslova svetovnih prvakov. In v čase, ko se je začela rojevati jugoslovanska košarka. Krasen film. Ultimativna nostalgija. Športna in tudi tista, ko malce starejšega gledalca pelje daleč nazaj. V nekdanjo skupno državo, ko je tudi Tito (Lazar Ristovski) držal pesti za naše junake. S cigaro in viskijem v roki, seveda. Režiser Darko Bajić se spretno in prepričljivo sprehaja skozi čas in gledalca vodi skozi dvajsetletno zgodovino jugoslovanske košarke, na katero je ves čas močno vplivala tudi partija. Da sta na sceni tudi Vladimir Dedijer (Nebojša Nugalić) in Stane Dolanc, seveda ni nobeno presenečenje. In vsi običajni osumljenci, ali bolje rečeno, velikani jugo košarke, ki bodo nostalgikom seveda povzročili divjo erekcijo. Super film, res. Ena taka očarljiva, zanimiva, krasno posneta in zelo solidno odigrana športna drama, kjer se na hitro oglasi tudi Katarina Čas v vlogici novinarke, da o Johnu Savageu niti ne govorim. Vrhunski double bill s filmom Montevideo. Nujen ogled.

Ocena: 8/10

340611315512ad8e5823c597043881_orig

Ljudožer vegetarijanac

LJUDOŽER VEGETARIJANAC

Jp, to kar je Žrelo za morje, Psiho pa za tuširanje, je Ljudožer vegetarijanac za nosečnice. Film, ki ga noseča ženska ne sme videti, saj bo spontano splavila. Ljudožer vegetarijanac je atentat na nosečnost, zgodba o skrajno pokvarjenem, nemoralnem in podkupljivem ginekologu (igra ga Rene Bitorajac) ter eden najboljših hrvaških filmov zadnjega časa. Neprijeten film, jebemti. Tako zelo, da zaboli tudi moškega.

Ocena: 7/10

null

Spomenik Majklu Džeksonu

SPOMENIK MAJKLU DŽEKSONU

Frizer Marko (Boris Milivojević) se sredi srbske vukojebine domisli ideje, da bi postavil spomenik Michaela Jacksona in tako oživel mrtev vsakdan ljudi, ki so že zdavnaj pokopali svoje sanje in pridejo, kot pravi njegova nezadovoljna in nesrečna žena (Nataša Tapušković), ki hoče ločitev, v to mesto samo še umirat. Marko je sanjač, zadnji lokalni Peter Pan, ki hoče s to atrakcijo pomagati tudi najboljšemu prijatelju in bivšemu pilotu (Dragan Bjelogrlič), ki upa, da bo njegovo letališče spet zaživelo. Itak, prvi turisti pridejo iz Japonske, kjer je bil Jackson, ki malo nazaj oznani svojo zadnjo turnejo, kar močno navduši tudi invalidno deklico, ki komaj čaka na spomenik, zares velika zvezda vse do svoje smrti. Prav ti japonski fani so odlična ideja režiserja in scenarista Darka Lungulova, ki mu uspe prepričljivo gledljiva mešanica drame, romance in komedije, ki kljub nori ideji nikoli ne skoči čez rob in ostaja v mejah realističnega filma, nepretencioznosti, očarljivosti in topline. Ali kot navdušeno pove ciganski kompanjon glavnega junaka, ki zgradi spomenik: “Michael Jackson je bil največji cigan od vseh.” Jp, Spomenik Majklu Džeksonu, ki so ga za tuje trge prevedli v Monument to Michael Jackson, je lep poklon kralju popa, pa tudi dober pokazatelj razmer v moderni Srbiji, kjer ni več prostora za sanjače kot je frizer Marko. Izviren, dobrodošel in obveznega ogleda vreden film, ki se gledalca dotakne na poseben način.

Ocena: 8/10

Monument-1

Život i smrt porno bande, The Human Centipede, Srpski film

ŽIVOT I SMRT PORNO BANDE

Pa začnimo z mnenji nekaterih znanih srbskih recenzentov, ki so, kar me je glede ne žanr in eksplicitnost številnih prizorov močno presenetilo, tale film močno pohvalili. Dejan Ognjanović pravi: “Najbolji i najznačajniji srpski film nastao još od Lepih sela, a možda i duže.” Nič kaj drugače ne meni Dragan Rubeša, ki zaključi: “Srpsko srce tame dobilo je svog najpreciznijeg hardcore kardiologa.” S presežki je nafilano tudi mnenje nekega recenzenta Popboksa, ki je zapisal, da je “film je uspio pomiriti dosta suprotstavljenog i prekooceansko naslijeđe eksploatacijskog horora, i Dogmu, i naslijeđe crnog vala SFRJ, i utjecaje svježih europskih filmova izrazito nasilnog izraza.” In zaključil, da gre za “najkvalitetniji i najzaokruženiji srpski film u poslednjih 12 godina.” Zanimivo, pohvale so prišle tudi iz filmskega festivala v Montrealu, kjer so film uvrstili med najboljše filme leta in se strinjali, da gre za srbsko Peklensko pomarančo ter režiserja Mladena Đorđevića, sicer avtorja zelo zabavnega in insajderskega dokumentarca Made in Serbia, kjer je razgrnil zakulisje srbske pornografije, proglasili za enega bolj pogumnih in provokativnih filmarjev današnjega časa. V glavnem se strinjam, res gre za izjemno pogumen, prelomen in provokativen film, kjer boste videli celo zoofilijo in kjer ne bo prostora za romantiko, lepe prizore in za upanje v boljši jutri. To je odraz sedanjega časa, odraz brezna, kjer se je znašlo človeštvo, kjer je očitno tudi Srbija, kjer je s filmom Kynodontas tudi Grčija. To je divja, perverzna, seksualno eksplicitna, krvava, brutalna, morbidna in večkrat tudi zelo zabavna mešanica Von Trierjevih Idiotov, snuff filmov, sekte Charlesa Mansona, filmov Takashia Miikea, starega art porniča Cafe Flesh, kjer je ekipa zanesenjakov na odru prav tako izvajala art porno predstave, zaključne orgije filma Zabriskie Point Michelangela Antonionia, Urnebesne tragedije Gorana Markovića, klasike Deliverance, kultnega hororja Zadnja hiša na levi, seksploatacije, filma Sweet Movie Dušana Makavejeva, slasherja iz sedemdesetih in začetka osemdesetih, evrotrasha italijanskih filmarjev, brutalne sekvence Zafranovičevega filma Okupacija u 26 slika, kjer so ljudi prav tako podirali z macolo, kabareja filma Bure baruta, ameriških B filmov iz petdesetih, dileme Jacka Kevorkiana, atmosfere komične drame Turneja, kjer so glavni junaki prav tako furali potujoče gledališče in kakšne ameriške komedije, kjer se zanesenjaki trudijo posneti pornič. Zares divja mineštra šokantnih sekvenc, ki vsekakor niso za povprečnega gledalca. Ali kot je pojasnil režiser Mladen Đorđević: “Htio sam kombinirati i spajati estetiku srpskog crnog vala sa zapadnim žanrovima, u prvom redu američkim B filmom i hororom, kao i sa suvremenom japanskom kinematografijom u kojoj je jedna od bitnih tema upravo sukob života i smrti, seksa i nasilja, erosa i tanatosa.” To, kar Slovencem ni uspelo s filmoma Norega se metek ogne in Temni angeli usode, so Srbi v filmu Život i smrt porno bande, tej dramatično srhljivo realistični komični porno grozljivki, sestavili v zelo preprečljivo in žanrsko odlično izpeljano zgodbo, ki gledalca šokira, zabava in mu daje misliti. Kljub nekaterim poceni provokacijam, ki pa so za samo zgodbo dejansko v kontekstu in razumljive tudi v najbolj skrajni obliki kot je tisti prizor s felacijo konju. In tu je glavni junak Marko (Mihajlo Jovanović), ki sanja o karieri režiserja, pa četudi njegovi umotvori, njegove znanstveno fantastične erotične grozljivke zgledajo kot filmi Eda Wooda, čeprav si želi, da bi zgledali kot grozljivke Davida Cronenberga, recimo kot Rabid, Shivers in The Brood. Nič čudnega, da začne snemati porniče in da se domisli potujočega gledališča. Skupine marginalcev (zraven sta tudi dva z aidsem obolela geja), ki bo izvajala seks v živo in gledalcem igrala razne perverzije. Jp, to je čisti art porno kabare, mešanica seksa, nasilja in umetnosti, ki je ljudje seveda ne štekajo, kar pomeni, da denarja in slave ni in da pride prav ponudba skrivnostnega možakarja Franca (Srboljub Milin), ki ekipo najame za snemanje snuff filmov. Resnično šokanten in presenetljivo dobro odigran film, ki ga zlepa ne boste pozabili. S celo kopico nepozabnih, odbitih in markantnih likov, ki bi jih bila vesela tudi Emir Kusturica in Pedro Almodovar. In s prizorom zelo brutalnega posilstva, kjer žrtvam preostane le še smeh. Pravljice so umre, začela se je realnost.

Ocena: 7/10

THE HUMAN CENTIPEDE (First Sequence)

Če iščete enega najbolj morbidnih in težko prebavljivih filmov vseh časov, je The Human Centipede pravi naslov. Narejen v šokantni, meseni, perverzni in ogabni maniri zgodnjih filmov Davida Cronenberga in opremljen z naporno klavstrofobično atmosfero, ki vam bo proti koncu pošteno načela živce in prag tolerance. Zares morbiten film z noro idejo zmešanega doktorja, ki iz treh nič hudega slutečih posameznikov (dve dekleti, en mladenič) ustvari “človeško gosenico”. In to tako, da jim zlepi anus in usta, se pravi tako, da imajo vsi trije en sam prebavni trakt, kar pomeni, da se drugi in tretji del “gosenice”, tega grozljivo patetičnega in trpečega stvora, hrani z blatom prvega, če hoče preživeti. Drži, zmešanemu doktorju (ker Udo Kier očitno ni imel časa, je vskočil nič manj čudaški in markantni Dieter Laser) je ime Josef, spozna pa se na ločevanje siamskih dvojčkov, kot zloglasni doktor Mengele, ki je med svojimi poskusi v koncentracijskih taboriščih morda prav tako dobil kako podobno idejo. Zajeban film, ki ga je težko zdržati do konca, saj je trpljenje nesrečnikov, ki jih doktor poveže  v “gosenico”, tako iskreno in preprečljivo, da ga začuti tudi gledalec. To seveda pomeni, da film ni le prazna in cenena pizdarija, ki želi šokirati, marveč divja in zelo realistična študija ujetništva, kjer mladenič in dve mladenki nikakor ne morejo najti rešitve. Gledalca ostra klavstrofobična atmosfera zgrabi še pred operacijo, nato pa ga ne  spusti do bridkega konca, ki bo vsaj mene zaznamoval za celo življenje. Brez dvoma eden najbolj nenavadnih filmov vseh časov, ki ga niso do konca zdržali niti gledalci na testnih projekcijah in ki mu priznani kritik Roger Ebert ni upal dati ocene, saj je bil preveč zgrožen. Čisti kult in in film, ki gre čez vse meje dobrega okusa in razuma.

Ocena: 7/10

SRPSKI FILM

Da sem v življenju doslej videl celo kopico takšnih in drugačnih filmov, ki so mi obrnili želodec in prag tolerance, ni treba posebej poudarjati. Da nisem verjel, da bo Srpski film ponudil nekaj, kar me bo kljub kilometrini in odpornosti pretreslo do prafaktorjev, pa prav tako ni nobena skrivnost. Res je, dragi moji, to, kar boste videli v Srpskem filmu, tej divji, perverzni, brutalni, morbidni, depresivni, direktni in seksualno eksplicitni mešanici seksplotacije, snufa in slasherja, niste videli še nikjer, vsaj na tak grozljiv način ne. To ni več  film, to je mučenje gledalcev in preizkušanje meja vzdržljivosti. To je jebeni freak show, očitno odraz krute realnosti, kjer ni več prostora za lepe stvari. In kjer tudi navadna pornografija ni več dovolj za erekcijo gledalcev. Res je, ljudem se je zmešalo, ljudje so šli v ekstrem, režiser Srdjan Spasojević pa to prikaže tako zelo brez cenzure in brez olepševanja, da film dobesedno popoka po šivih. To je ostra, brezkompromisna in zelo brutalna študija modernega časa, kjer ljudje za sprostitev, ali če hočete, za hard on, potrebujejo tako zelo ekstremne stvari, da odpovedo tudi najbolj divji, perverzni in odbiti akterji, ki bi drugače tudi ob dveh zjutraj kot za šalo seksali z ovco. Jp, to je svet, ki si ga nočemo priznati, in svet, ki ni le na filmu, marveč tudi okoli nas, le da ga nočemo videti in se z njim sočiti.  To je ultimativni elektro šok direktno v srce, kjer v prvi vrsti stoji Miloš (Srdjan Todorović), sedaj družinski oče in mož, nekoč pa zvezdniški porno igralec, ki ga iz penzije potegne skrivnostni Vukmir (Sergej Trifunović), man with the plan, novodobni filmar, artist in umetnik, ki svojim premožnim klientom pričara sanje. S pomočjo filmčkov, kjer bi se obrnilo tudi ljubiteljem snufa. Drži, to niso le porniči, to je realnost, to je več od snufa, to je nadgradnja porničev in snufa, to ni le igra, to je odraz krutega vsakdana, ki več kot očitno vlada tudi v Srbiji. To je konec seksa in konec človeške rase kot smo jo poznali. To so filmčki, ki ubijejo seks in upanje v boljši jutri. Zajeban film, eden najbolj zajebanih, kar sem jih videl, z zapletom, ki me bo zaznamoval do konca življenja. O samih prizorih ne bom razpredal, da se komu ne obrne želodec, poglejte sami, če želite in če imate dovolj močne živce. Zloglasni renome je torej več kot upravičen, če sem iskren pa pod fasado provokativnih in brutalnih sekvenc nisem ujel kake globlje kvalitete, ampak le film, ki je šel do konca, z namenom, da šokira in premakne meje dobrega okusa. Žal brez črnega humorja kot je to uspelo zgoraj recenziranemu Životu i smrti porno bande, marveč s skrajno depresivnim, resnobnim in težkim tempom ter atmosfero, ki gledalčeve možgane stiska kot limono. Šokanten film, zanimiv v svojem žanru, pogumen in drzen tudi z vidika svetovne kinematografije, toda ne dovolj učinkovit v sami zgodbi, če pozabimo na končni rezplet in vzamemo vse tiste najbolj grozljive prizore.

Ocena: 7/10

Mali Budo

MALI BUDO

Velika vrnitev srbske črne komedije. Narejeno v maniri filmov Maratonci tečejo častni krog in Davitelj proti davitelju. Dovolj zabaven, tekoč, odštekan in gledljiv filmček. In fina, ostra ter direktna kritika srbskega zdravstva ter vsega tistega, kar paše črnemu humorju. Odigrano ravno prav prepričljivo in z guštom, da zagrabi gledalca. Še posebej s strani vedno enkratnega Sergeja Trifunovića, pa navsezadnje tudi s strani naslovnega junaka Petra Strugarja, ki smo ga letos videli tudi v filmu Montevideo. Fajn film. Ena taka dinamična, divja in nekonvencionalna kriminalno komična odiseja mladega mulca, ki pride v Beograd in nima pojma, da to ni vukojebina, ampak velemesto s povsem drugačnimi pravili in forami. Vredno ogleda.

Ocena: 7/10

Mali-Budo_780x500

Ničiji sin

NIČIJI SIN

Ničiji sin, sicer delo vizionarskega producenta Joza Patljaka in nadarjenega režiserja Arsena A. Ostojića, je brez dvoma eden boljših hrvaških filmov zadnjih let. Izjemno prepričljiva in emotivno močna psihološka drama o mladeniču, veteranu vojne za Hrvaško, ki je izgubil noge in ki ga bolj kot spomin na vojno zjebe družinska skrivnost. Jp, Ničiji sin je film o tem, da najbolj bolijo družinske laži, še bolj kot to, da si med državljansko vojno izgubil noge in končal na invalidskem vozičku, kjer ti je hrbet obrnila tudi žena. Zelo  dober film. Odlično odigran, enkratno zrežiran, pa energičen in zajeban, tak, da komaj verjamem, da so ga naredili Hrvati, ki jih ponavadi jebe ista sterilnost kot Slovence.

Ocena: 8/10

Atomski zdesna

ATOMSKI ZDESNA

Srdjan Dragojević zna. Že od Lepih vasi dalje. Če hočeš dober jugo film, poglej film Srdjana Dragojevića, ki me je nazadnje navdušil tudi s Parado. Tokrat je posnel nekakšno jugo mešanico filmov Volk z Wall Streeta in Glengarry Glen Ross in skupaj nabral zares fino, pestro, karizmatično in zanimivo igralsko ekipo, ki jo sestavljajo tudi Slovenci. Tanja Ribič in Brane Šturbej, da ne bo pomote. Ona ni ravno najboljša, on pa čez čas postane okej in sprejemljiv. Ko smo že pri igralcih, Branko Djurić preseneti z zelo preprečljivo mešanico humorja in dramatičnosti, Goran Navojec je kul kot vedno, Srdjan Todorović pa itak spet dokaže, da je eden najboljših glumcev svoje generacije. Najprej komedija, nato drama. In spretno žanrsko mešanje režiserja Dragojevića, ki je resnično mojster tragikomedije. Super prikaz potrošniške mrzlice in manipuliranja s kupci, učinkoviti liki z različnimi karakterji, dober tempo, fine situacije, na kratko, film, o katerem lahko Slovenci samo sanjamo.

Ocena: 7/10

Zapamtite Vukovar

ZAPAMTITE VUKOVAR

Tole je še ena izjemna produkcija Joza Patljaka in slovo legendarnega režiserja Fadila Hadžića, ki sta se lotila srbske okupacije Vukovarja, natančnje, usode skupine radijskih novinarjev, ki so s svojim progamom žrli živce jugo armiji. Vse do trenutka, ko so jih ujeli in odpeljali pred strelski vod. Močan film. Prepričljiv, direkten, dobro odigran, učinkovit in tak, da strese gledalca, ki se spomni na grozne čase jugoslovanske državljanske vojne. Postavljen v pisarno srbskega oficirja, ki zaslišuje osumljence, in na teren, kjer se srbski vojaki pripravljajo na eksekucijo hrvaških civilistov. O tako dobrih filmih lahko Slovenci le sanjajo, ali še bolje, Jozo Patljak o jugo vojni dela filme, za katere bi ubijali tudi Srbi.

Ocena: 8/10

Montevideo, vidimo se!

MONTEVIDEO, VIDIMO SE!

Pred ogledom tega filma nisem videl niti serije, kaj šele prvega dela, ki ga je leta 2010 prav tako posnel Dragan Bjelogrlić, vrhunski srbski glumac, ki ima več kot očitno tudi talent za režijo. To seveda pomeni, da mi ni najbolj jasno, kakšna je razlika med novim in starim filmom oz. kaj se pravzaprav sploh dogaja v tv seriji. Jebat ga, važno je, da lahko zapišem, da je drugi film izjemen. Da je enkratna mešanica komedije, športne nostalgije, emocij in vsega tistega, kar mora imeti dober športni film, če hoče, da ga gledalci vzamejo za svojega. Bjelogrlić je enkratno ujel trideseta leta prejšnjega stoletja in nas popeljal v Urugvaj, na svetovno prvenstvo v fuzbalu, kjer je Jugoslavija že v prvem krogu premagala Brazilijo in se zapisala v zgodovino. Super film, res, morda kanček predolg, ampak vseskozi tak, da se nekaj dogaja in da gledalcu dejansko ni dolgčas. Love story, zakulisje fuzbala, komični vložki, dogajanje na terenu, lovci na talente, čudovita scenografija in fotografija, čarobna muzika, enkratna atmosfera in solidne igralske kreacije, kjer ga lomi samo Armand Assante, ki misli, da je Sylvester Stallone, ki oponaša Marlona Branda, no ja, pa tudi Sebastjan Cavazza, ki še vedno ne zna igrati pa da se jebeš. Je pa zato Branko Djurić čisto okej, ko se zafrkava s tistim simpatičnim dečkom, ki bo verjetno ponarodel kot so ponarodeli liki iz filmov Emirja Kusturice. Jp, celo nekaj Botra boste našli v tem filmu, tistega, ko mladi Michael Corleone odpotuje na Sicilijo in se zaljubi v lokalno deklino. Dober poklon, kjer Bjelogrlić točno ve kaj dela. Zelo dober film, eden boljših na temo fuzbala, če prav pomislim. Pa vrhunski double bill s filmom Escape To Victory, ki ga je na začetku osemdesetih posnel John Huston.

Ocena: 8/10