Home Alone (1990)

HOME ALONE

Včeraj sem si po dvajsetih letih spet ogledal Home Alone, klasično božično uspešnico, ki je iz takrat desetletnega Macaulayja Culkina naredila svetovno zvezdo in mulca, ki je za svoje filmske vloge in reklame pobiral rekordne vsote denarja. Jebat ga, očitno sem prestar, da bi spet padel na limance in prezrl cel kup minusov, ki tale filmček postavijo v neko srednjo žalost. V poceni božičnico, ki bo všeč samo otrokom. Kultni Mac mi je šel na živce s svojim kričanjem, spakovanjem in čvekanjem s samim sabo, film pa je zares zaživel šele v zadnjih desetih minutah, ko sta nastradala Joe Pesci in Daniel Stern. In pozor, Mac, no ja, mali Kevin, ju napade uživaško, nesramno, poniževalno, skorajda perverzno. Tako, da sta se mi dejansko zasmilila in da sem začel navijati zanju. Postaral sem se, nimaš kaj. Stvari, ki so mi bile pri tem filmu nekoč zabavne in simpatične, so mi šle zdaj na živce. Dejansko slab film, kjer tečni mulc pač ostane sam doma in terorizira dva nič hudega sluteča lopova.

Ocena: 5/10

In the Heat of the Night (1967)

režija: Norman Jewison, igrajo: Sidney Poitier, Rod Steiger, Warren Oates, Lee Grant

“They call me mister Tibbs!”

južnjaškim in rasističnim policistom sikne temnopolti Sidney Poitier, detektiv Virgil Tibbs, mojster za umore, dejansko forenzik, ki pride iz Philadelphie na obisk k materi in naleti na umor lokalnega pomembneža, ki ga šerif Gillespie (Rod Steiger) sprva seveda pripiše  njemu. Le zato ker je temnopolt in ker se je gibal v bližini.  Udaren in nepozaben uvod v staro dobro klasiko, neke vrste zgodnji blaxploitation, ki ga je glasbeno podložil maestro Quincy Jones, naslovno pesem pa odlično odpel legendarni Ray Charles. Jp, Tibbs je na začetku tegale filma kot John Rambo v filmu First Blood, totalni outsider, ki ga lokalna policija jebe v glavo. Ker se zelo hitro izkaže, da je tudi sam policist, nas seveda čaka povsem drugačna zgodba, klasična policijska kriminalna drama, tipični whodunit, ki ga kronajo še rasno nestrpni izpadi lokalnih kmetov, ki seveda na jugu ne prenesejo temnopoltih, kar sta v filmu Mississippi Burning zelo dobro vedela tudi Gene Hackman in Willem Dafoe. Proslavljeni režiser Norman Jewison, ki je najdlje letel od druge polovice šestdesetih do sredine sedemdesetih, je dejansko posnel B film in ga spretno zapakiral v hollywoodsko uspešnico, ki je potem snela celo oskarja za najboljši film leta. Poitier je resda vrhunski, toda film pripada Rodu Steigerju, ki v vlogi rasističnega, nervoznega, preserantskega in vase zagledanega šerifa z obvezno žvečilko v ustih, ukrade vse prizore, v katerih se pojavi. Tole je brez dvoma ena njegovih najboljših in najbolj prepričljivih vlog v karieri, za katero je povsem upravičeno prejel oskarja za najboljšega igralca sezone. Film je  močan tudi v montaži, ki je bila delo Hala Ashbyja, ki je potem kot veste postal eden najbolj udarnih režiserjev sedemdesetih. Izvrstna je tudi atmosfera, ki pričara nepozabno doživetje dobrega filma, dejansko prvega mainstream celovečerca, ki se je, če se ne motim, tako direktno lotil rasizma in postavil osnovo za kasnejše rasno mešane buddy buddy filme tipa Lethal Weapon in 48 Hours. Jp, šerif Gillespie mora sprejeti pomoč temnopoltega Tibbsa, ki ga prezira tudi zavoljo višje plače, če hoče najti pravega morilca, saj njegovi ekipi manjka izkušenj, kar pomeni, da bi aretirala grešnega kozla, ki je bil tisto noč pač v mestu. Tega se zaveda tudi Lee Grant, ki igra ženo umorjenega veljaka in se požvižga na Tibbsovo barvo kože, saj želi le pravico in pravega storilca. Prizori prepucavanja Tibbsa in Gillespija, ki čez čas vendarle postaneta prijatelja, so vrhunski. Tako kot sekvence, kjer ljudje na Tibbsa gledajo kot na marsovca, ki nima kaj iskati med njimi. Kot na kužnega luzerja, ki nosi oblačila belcev in bi ga še nekaj let nazaj ustrelili že zaradi tega, ker je odprl usta. Prav zato je prizor, kjer Tibbs mahne lokalnega tajkuna, tako zelo prelomen, tako zelo antirasističen, tako zelo v ponos črncem, kjer je prav Poitier kot veste oral filmsko ledino.

Ocena: 8/10

Island of Lost Souls (1932)

režija: Erle C. Kenton, igrajo: Charles Laughton, Richard Arlen, Leila Hyams, Kathleen Burke, Bela Lugosi

Dr. Moreau: What is the law?
Sayer of the Law: Not to eat meat, that is the law. Are we not men?
Dr. Moreau: What is the law?
Sayer of the Law: Not to go on all fours, that is the law. Are we not men?
Dr. Moreau: What is the law?
Sayer of the Law: Not to spill blood, that is the law. Are we not men?

Natanko takole pred skupino spakov, no ja, živali, ki jih nori doktor Moreau spreminja v ljudi, kričita veliki Charles Laughton in njegov pomočnik Bela Lugosi, ki je samo leto dni pred tem posnel nepozabnega Draculo. Jp, tole je prva ekranizacija kultnega romana H. G. Wellsa, ki je potem dobila še dva rimejka, prvega v sedemdesetih z Burtom Lancasterjem, drugega pa v devetdesetih z Marlonom Brandom. Zgodba o doktorju, ki se igra boga, na svojem otoku izvaja drzne eksperimente in zasužnji raso pol ljudi pol živali, je v tridesetih letih prejšnjega stoletja resda dvignila veliko prahu in šokirala cenzorje, žal pa danes deluje sila leseno, nepreprečljivo in dolgočasno, na kratko, povoženo od zoba časa. Dosti ljubša mi je verzija iz sedemdesetih, medtem ko zaradi bizarnosti Marlona Branda rad pogledam tudi rimejk iz devetdesetih. Jebat ga, eni filmi kljub davni letnici nastanka še vedno ohranjajo atraktivnost in svežino, druge pa je čas povozil tako močno, da danes delujejo le še kot parodija nekoč dobrega in prelomnega filma.

Ocena: 5/10

A Christmas Story (1983)

A CHRISTMAS STORY

Če prav pomislim, Bob Clark ni bil tako napačna izbira za režijo tegale kultnega božičnega filma, ki so mu leta 1983 vsi napovedovali klavrno usodo. Kljub temu, da je posnel dva dela erotične komedije Porky’s, je pred tem posnel izvrstno družinsko dramo Tribute, sredi sedemdesetih pa božično grozljivko Black Christmas. A Christmas Story je namreč daleč od tipičnega božičnega filma. Je nekakšen anti božič, če ga pogledamo s prave strani. Tu sta oče (Darren McGavin) in mama (Melinda Dillon), ki bi rabila psihiatra. Tu je mlajši bratec, ki se za mizo obnaša kot pujs. Tu so lokalni pobalini, ki vrstnike ustrahujejo z dretjem. Tu je Božiček, ki komaj čaka, da sleče kostum in konča s službo. In seveda, tu je glavni junaček Ralphie Parker (Peter Billingsley), ki si pod smreko želi “kavbojsko puško” in s svojimi sanjskimi sekvencami pokaže, kaj v resnici razmišljajo otroci. Zelo zabaven in izviren filmček, ki je z leti postal ena najbolj priljubljenih božičnih klasik. Cel kup zelo smešnih in kultnih prizorov, ki bodo nasmejali vso družino, vseskozi odbita atmosfera, ki se uspešno upira klišejem prazničnih filmov, in familija, ob kateri se boste kljub neumnostim, ki se vam pripetijo skozi leto, počutili  povsem okej.

Ocena: 7/10

Unforgiven (1992)

UNFORGIVEN

Unforgiven je poklon filmom Sergia Leonea in Sama Peckinpaha. Poslednji vestern Clinta Eastwooda. In film, ki je velikega Clinta ustoličil med največje režiserje modernega časa. Prvič sem ga videl leta 1992, zdaj pa sem dobil občutek, da ga moram videti še enkrat. Zgolj zato, da vidim, zakaj takrat nisem padel na kolena. Hm, spet ne vem kaj naj rečem, jebetiš. Je dober, je perfektno zrežiran in odigran, je nostalgičen in nafilan z enkratno igralsko ekipo, je pa tudi precej zmeden in modra celo nekoliko površen kar se scenarija in same zgodbe tiče. Razlog, zakaj se ostareli revolveraš Bill Munny (Clint Eastwood) odloči, da bo pomagal mlademu mulcu, ki pride na njegov farmo, mi je neprepričljiv. Še posebej, ker sploh ne preveri njegove zgodbe. Niti takrat, ko pride v mesto in vidi, da prostitutka sploh ni tako usodno poškodovana. Pa nekateri liki. Pridejo in grejo brez razloga. Kot da so na ekranu zato, da se nekaj dogaja. Pa še več je takih felerjev, če prav pomislim. Ne vem, mene je to zmotilo. Morda je namerno tako, morda sem jaz tečen, nimam pojma, dejstvo je, da mi Unforgiven zaradi tega ni tako velik film kot ostalim. Verjetno si ga bom čez dvajset let ogledal znova. Morda takrat vendarle spremenim mnenje.

Ocena: 7/10

Beverly Hills Cop trilogija

Prvi Policaj iz Beverly Hillsa, ki ga je režiral Martin Brest, je v kina priletel leta 1984 in Eddiea Murphyja, vročega po filmih 48 Hours in Trading Places, postavil na vrh sveta. Murphy je bil rojen za jezikavega in uporniškega detektiva Axela Foleyja, ki pride iz Detroita na Beverly Hills raziskovat umor prijatelja in požre živce svojim novih kolegom (Judge Reinhold, John Ashton, Ronny Cox). Murphy je iz tega sicer klišejskega lika naredil presežek, kult in legendo. Murphy je s tem likom, če prav pomislim, na novo napisal hollywoodske trende, se zavihtel med najbolj plačane in popularne igralce dekade in odprl vrata mnogim temnopoltim komikom, ki so bili pred tem v drugi ligi. Policaj iz Beverly Hillsa, ena večjih uspešnic osemdesetih, je enkratna mešanica akcije, kriminalke in komedije, ki s prebrisanim scenarijem zapira usta klišejem in svojo sicer preprosto zgodbo dinamično, gledljivo, zanimivo in za take vrste film dovolj kvalitetno spelje od začetka do konca. Brez tega filma, ki je bil sprva planiran za Sylvestra Stallonea, ni osemdesetih, ni Eddiea Murphyja in ni buddy buddy špure, ki so jo kasneje spopularizirali še drugi podobni filmi. Jebena klasika, ki jo kronajo še nepozabna glasba Harolda Faltermeyerja in številne cameo vlogice zelencev, ki so so potem postali velike zvezde.

Ocena: 8/10

Drugi del je pod taktirko Tonyja Scotta prišel tri leta kasneje. Resda je slabši, resda ima dosti slabše negativce (Jurgen Prochnow nima za burek proti Stevenu Berkoffu), toda Eddie Murphy je tako zelo perfekten, tako zelo energičen in tako zelo zabaven, da zabriše manjko in film dvigne nad oblake. Drugi Policaj iz Beverly Hillsa je stand up Eddiea Murphyja, ki ga Tony Scott podkrepi še z dobro akcijo in vsemi običajnimi osumljenci, ki so več kot dobrodošli. Fino je videti tudi Brigitte Nielsen v vlogi negativke, kar je dobra trivia, saj bi, kot sem že zapisal, Axela Foleyja moral igrati njen takratni mož Sylvester Stallone. Za nadaljevanje je drugi Beverly Hills Cop čisto dostojna žanrska mešanica, super double bill z enko in spomin na filmske čase, ki jih že dolgo ni več.

Ocena: 7/10

Še danes ne morem verjeti, kako zelo slab je tretji Policaj iz Beverly Hillsa in kako zelo so v devetdesetih zapacali spomin na prva dva filma. Še Eddie Murphy, ki mu ni nerodno niti za Norbita in Pluta Nasha, je povedal, da je film čisto sranje. Verjamem, da so težave s produkcijo pustile pečat, ampak John Landis bi vseeno moral posneti boljši film, jebemti no. Skoraj nič ne štima, skoraj vse je sterilno, hladno in brez energije. Tudi Eddie Murphy, ki sploh nima pojma kaj naj počne s tako površnim scenarijem. Veliko razočaranje.

Ocena: 4/10 

SS Experiment Camp (1976)

SS EXPERIMENT CAMP

SS Experiment Camp, znan tudi kot SS Experiment Love Camp, v izvirniku pa Lager SS Kastrat Kommandatur, je tipična naci seksplotacija. Saj veste, mučenje bab, nage joške in seks, če povem na kratko. Sicer pa zgodba o jetnicah, na katerih v imenu Hitlerja in pod nadzorom norega doktorja izvajajo poskuse. S pomočjo potrebnih nemških vojakov, da se razumemo. Samo za fane žanra.

Ocena: 5/10

 

Fanny Hill (1983)

FANNY HILL

Zelo živahna, poredna, gledljiva in zabavna ekranizacija znanega romana Johna Clelanda, kjer v naslovni vlogi mladenke, ki gre s trebuhom za kruhom in pristane v javni hiši, blesti Lisa Foster. Vse skupaj spominja na zloglasno Caligulo Tinta Brassa, vsaj kar se znanih imen v stranskih vlogah tiče. Saj veste, spredaj seks in gola dekleta, za imidž pa Oliver Reed in Shelley Winters. Tista prava erotična komedija, ki jih danes manjka. Čistokrvna seksi burka, ki navduši tudi gledalca, ki se počuti kot da tudi sam sodeluje pri pizdarijah mlade Fanny.

Ocena: 7/10

Back To The Future 2 (1989)

BACK TO THE FUTURE 2

Drugi del sredinega Cineplexxovega double billa. In del svetovne evforije, kjer smo končno prišli do datuma, ki ga nastavita Marty McFly (Michael J. Fox) in Doc (Christopher Lloyd), ko odpotujeta v prihodnost. Super film, itak. Je pa res, da ga enka pofura. Še posebej, če ga gledaš takoj za njo. Enke se pač ne da preseči, pa četudi ima dvojka še bolj dodelan in še bolj izviren scenarij. Meta film v bistvu. Še posebej v trenutku, ko Marty in Doc vidita sama sebe iz prvega dela in dejansko v drugem delu gledata prvi del. Fukjeno do konca. Še toliko bolj, če vse skupaj gledaš še 21. oktobra letos. Jaws 19 je orgazem za filmofile, Michael Jackson je esenca osemdesetih, kot walkman, rolkanje in allstarke, Claudio Wells pa je v vlogi Jennifer kot veste nadomestila Elisabeth Shue, zgolj zato, ker je njena mami zbolela za rakom in ji je hotela stati ob strani. Back to the Future 2 spretno skače iz sedanjosti v prihodnost, iz prihodnosti v preteklost in potem spet nazaj, Zemeckis je znova v enkratni formi in odličen scenarij obrača z levo roko, Michael J. Fox in Christopher Lloyd bi lahko Martyja in Doca igrala tudi ob štirih zjutraj, skratka, čista uživancija, ki skupaj z enko z lahkoto zasenči skoraj vse novejše filme.

Ocena: 7/10

Back To The Future (1985)

BACK TO THE FUTURE

Najprej velika zahvala Cineplexxu, da je v sredo v kina spet poslal tole večno klasiko. Skupaj z drugim delom, da ne bo pomote. Kot vrhunski double bill, ki ga zamudi samo totalni idiot. Kot nepozabno doživetje, kjer gledalec poka od nostalgije. Kot maraton filmske perfekcije, ki je čas enostavno ne more povoziti. Drži, Back to the Future, delo režiserja Roberta Zemeckisa, ki je itak master director, je filmska mojstrovina. Je enkratna mešanica znanstvene fantastike, komedije in drame, ki čudovito učinkuje tudi po tridesetih letih. Scenarij je briljanten, Michael J. Fox in Christopher Lloyd sta del filmske in pol kulture, potovanje skozi čas pa ni bilo še nikoli tako zelo domiselno, dodelano in zanimivo. Če mi je kdaj žal, da nimam otrok, je to pri takih dogodkih. Peljat otroka v kino gledat film, ob katerem si rasel, je nepozabno doživetje. O tem razni Filmoljubi seveda nimajo pojma. Oni pač nimajo časa za kino, pa še sinhro risanke raje izberejo, če se že po pomoti znajdejo v temi dvorane. Za bruhat, res. Ma boli me kurac, Back to the Future je bil spet v kinu, kar je čisti pornič za prave ljubitelje filma in za tiste, ki smo seveda rasli v osemdesetih. Klasika in kult za zmeraj.

Ocena: 9/10

Viridiana (1961)

VIRIDIANA

Zanimiv kos filmske umetnosti. Močan, živahen, izviren in močno pred časom. Prepovedan v domači Španiji zaradi žaljenja krščanstva, kar je vredno orgazma vsakega pravega filmofila. Študija o tem, kako zelo neumna in smešna je ljudska rasa. In kako zelo je dobrota res sirota. S parodijo Zadnje večerje, ki jo spremlja Handelova Mesija. S pičko ene izmed antijunakinj, da se razumemo. Ni čudno, da so čistuni padli na rit in da je Bunuel, ta jebeni ikonoklast, premaknil meje filmske umetnosti. Zaslužena zlata palma v Cannesu in izjemno doživeta igralska kreacija glavne junakinje Silvie Pinal. Zadržane mladenke, ki tik preden bi postala nuna obišče svojega strica (izvrstni Fernando Rey), kar pomeni, da se ji življenje obrne na glavo. Morda najbolj znan in vpliven Bunuelov film.

Ocena: 7/10

Monty Python and The Holy Grail (1975)

MONTY PYTHON AND THE HOLY GRAIL

Opisati ne znam kako zelo sem vesel, da je Cineplexx včeraj to klasiko zavrtel v kinu. Na štirideseto obletnico seveda. Da sem bil sam v dvorani, ker pač živim v državi samih debilov in lenuhov, ne bom nabijal, ker je bilo pričakovano in jasno že ko sem videl napoved. Folk pač ne jebe klasik. Folk je raje doma in drka pred računalniki. Ali pa si izmišljuje, da ni vedel, da film sploh vrtijo. Folku klasika v kinu ne pomeni nič. Meni pomeni orgazem, jebat ga. In tu se resnični filmoljubi ločimo od tistih, ki ta naziv furajo samo za imidž. Dovolj ranta, gremo k filmu, ki je še vedno prekleto zabaven, odštekan, absurdno genialen in tak, da ga lahko samo občuduješ in legendarni ekipi vedno znova stisneš roko za ideje. Cela kopica prizorov je ponarodelih, Monty Python pa so itak del moje filmske vzgoje, kar pomeni, da sem velik fan od dneva ena. Režiserja Terry Gilliam in Terry Jones se nista najbolj ujela, glavni igralec Graham Chapman je bil nenehno pijan in se niti teksta ni zapomnil, budžet pa je bil tako majhen, da kultna finta s konji ni bila del scenarija, ampak nujno zlo. The Holy Grail je čisti anarhizem, parodija prve klase, napad na vrednote Zahoda in film, kjer bi prišlo tudi Brechtu. Močno pred časom. Pogumen, za vedno zabaven in tako zelo nor, da mu gledalec še danes komaj sledi.

Ocena: 8/10

A Sex Freak Circus (1985)

Izjemno napreden porno dokumentarec, ki obdela transseksualce, pritlikavce in orjaške kurce. Vse zavoljo znanosti, se razume. V prvi vrsti stojijo Sulka, Seka in Long Dong Silver, vsi segmenti pa skušajo resnično imeti neko smiselno podlago nastavek in razlago. Zanimiv kos porno filmografije osemdesetih.

Ocena: 5/10

L’âge d’or (1930)

L’AGE D’OR

Že uvodni šnelkurs o škorpijonih da vedeti, da gledalca čaka čisti nadrealizem. Jebene metafore o seksualnem nagonu in smrti, kar je itak bistvo človeštva. Ljubezenska zgodba, pravzaprav. Tako zelo nora, da se mora na koncu pokazati sam Jezus. Tipični Bunuel, v duetu z Dalijem seveda. Film je močno pred časom. Še vedno, če prav pomislim. Za moj okus preveč nadrealističen, toda tak, da njegovih podob zlepa ne pozabiš. Tudi zaradi krave, ki jo Bunuel vrže v posteljo.

Ocena: 5/10

Inseminoid (1981)

INSEMINOID

Presenetljivo učinkovita, zanimiva, grozljiva, napeta, klavstrofobična in prepričljiva scifi grozljivka, kjer vesoljska zalega oplodi nič hudega slutečo članico posadke, ki se potem spremeni v podivjano ubijalsko mašino. Resda kopiranje Osmega potnika, a vendar dovolj izviren in samozavesten film, da navduši in zagrabi gledalca. Glavna junakinja Judy Geeson je vrhunska, ko skače okoli, kriči, trpi in pobija svoje kolege. In ko se zave, da ima v trebuhu vesoljsko zalego, ki komaj čaka, da pride ven. Kul film, res. En tak spregledan kult, ki z iznajdljivo režijo in montažo zabriše pomanjkanje budžeta. Plus Stephanie Beacham in Victoria Tennant.

Ocena: 7/10

Werewolf Woman aka La lupa mannara (1976)

WEREWOLF WOMAN

Precej poceni evro treš, kjer se posiljena mladenka spopada z iluzijo, da se ponoči spreminja v volkodlakinjo, ki svoje žrtve najprej poseksa, nato pa zverinsko raztrga. Meje med resničnostjo in fikcijo zanjo ni več. Pa tudi gledalec se počasi izgubi in nima pojma, kaj je res in kaj ne. Maska je porazna, klišeji seksplotacije stojijo v vrsti, skratka, res poceni sranje, s katerim boste izgubili dragoceni čas. Je pa pa drugi strani res, da film premore nekaj arta in dejstva, da ne gre le za tipično živalsko grozljivko.

Ocena: 4/10

Dragon Dies Hard (1975)

DRAGON DIES HARD

Dragon Dies Hard, ki so ga pri nas vrteli kot Občudovani Bruce Lee, drugod pa tudi kot We Miss You Bruce Lee, Super Dragon in recimo Golden Sun, je tipični predstavnik žanra, ki so ga v sedemdesetih poimenovali kar Bruceploitation. Šlo je za filme, ki so se tako ali drugače poklonili legendarnemu Bruceu Leeju, ki je kot veste umrl leta 1973. V glavnih vlogah so nastopali modeli, ki so si nadeli kontekstna imena, recimo Bruce Li in Bruce Le. Vse za dober biznis in za spomin na legendo. No, v našem filmu je glavni je Bruce Le, eden najbolj znanih Leejevih oponašalcev, ki je iz tega naredil super kariero. Da že na začetku filma, ko ga preseneti časopisni članek o Leejev smrti, pove, da je velik fan, je logično. Da hoče potem najti krivce za njegovo smrt in da se mu Lee prikazuje v sanjah, pa je kul nadgradnja in dobra finta za uspeh filma. Fajti so solidni, zgodba je okej, celota pa žal precej poceni in pač v špuri Bruceploitationa.

Ocena: 5/10

Dracula: The Dirty Old Man (1969)

DRACULA: THE DIRTY OLD MAN

Eden tistih filmov, ki so namerno slabi in zato tako zelo zabavni. Ed Wood bi bil ponosen. Še posebej, ko pride so posebnih efektov za netopirja, ki zgleda tako, kot da bi ga naredili pri likovnem pouku predšolske vzgoje. In pazi to, dialogi so bili posneti tako zelo slabo, da so jih morali predelati v domačem studiu. Z naključno izbranimi sosedi, da ne bo pomote. Kultan roba, vsekakor. Sicer pa zgodba o grofu Draculi, ki aktivira svojega prijatelja Jackal-Mana (ko boste videli njegovo masko, se boste poscali od smeha), da mu v njegovo votlino nosi različne ženske, ki jim potem seveda spije kri. Iz jošk, se razume. Čisti eksplotacijski šit, ampak narejen tako zelo blesavo in prikupno, da gledalec ne more odvrniti pogleda vse do konca. Kot tiste stare poceni reklame za pralne praške. Ali kot pravi Dracula: “I’m gonna peek a sneak and if I stay longer I’m gonna peek a look.”

Ocena: 5/10

Some Like It Sexy (1969)

SOME LIKE IT SEXY

Za leto 1969 zelo pogumna erotična pizdarija, kjer glavni junak pofuka vse kar leze in gre, kot radi rečemo. Stare, mlade, črne in bele. Vsak dan novo, ko se mu zahoče. Jebač pač. Eden največjih vseh časov. In pozor, to je tisti film, kjer se v isti postelji konkretno rajcata dvojčici Mary in Madeleine Collinson, sicer bolj znani po vampirjadi Twins Of Evil. Čisti incest, jebemti. Kulten in nasty do konca.

Ocena: 5/10

Daughters of Darkness (1971)

DAUGHTERS OF DARKNESS

Tale stilizirana, elegantno erotična in za svoje dobro hladna vampirska štorija v nekaterih krogih fillmskih sladokuscev uživa precej dober in kulten renome. Povsem razumljivo in logično, če prav pomislim. Režija Harryja Kumela je zanimiva in drugačna, v glavnih vlogah pa se super znajdejo Delphine Seyrig kot Grofica Bathory, Andrea Rau kot njena tajnica in priležnica Illona, Danielle Ouimet kot nič hudega sluteča mladoporočenka Valerie in John Carlen kot njen čudaški mož Stefan. S Countess Dracula, The Vampire Lovers in Twins of Evil seveda ni primerjave, gre pa vsekakor za zelo interesantno in unikatno filmsko izkušnjo.

Ocena: 6/10

The Demons aka Les Demons (1973)

THE DEMONS

Tole je tipična Jesus Franco seksplotacija. Saj veste, nage babe, seks in vse ostale pizdarije, ki skrijejo površen scenarij. Je pa tokrat prav scenarij presenetljivo okej za take vrste film, če prav pomislim. Zgodba o nunah, ki jih obsede hudič, in o inkvizitorjih, ki komaj čakajo, da jih lahko mučijo, namreč teče in se razvija čisti dobro, gledljivo in zanimivo. Pa finta je, da gre tokrat res za hudiča in da inkvizitorji nimajo pojma, da njihova igra dejansko ni lažniva. In tu so Anne Libert, Britt Nichols, Doris Thomas in Karin Field. Štiri starlete, ki seveda nimajo nobenih težav z goloto in idejami, ki si jih je zamislil maestro seksplotacije Jesus Franco. Libertova in Nicholsova sta nuni Kathleen in Margaret, Thomasova je njuna nadrejena, Fieldova pa igra zlobno Lady de Winter, ki uživa v mučenju. Če imate radi take vrste filme, take fukjene nunsploitatione, potem vas tale pizdarija ne bo razočarala. In pazi to, pod vsem seksom in kosmatim mucam se skriva močna ljubezenska zgodba. To pa je tudi nekaj, mar ne.

Ocena: 6/10

Possession (1981)

POSSESSION

Andrzej Zulawski je izjemno zanimiv in unikaten režiser, ki ravno s filmom Possession totalno zmede gledalca. Toliko metafor pa še ne. Toliko vprašanj, kaj je res in kaj ne, da se skurijo možgani. Ženska (odlična Isabelle Adjani) zapusti moškega (rosno mladi Sam Neill) in pade v hudo krizo. V pobeg pred realnostjo. Ali še bolje, v obsesivno stanje, v postločitveni sindrom, kjer se ji zabriše meja med realnostjo in fikcijo. Tako zelo, da v svojem novem stanovanju vidi pošast, s katero fuka in kateri daje svoje nove ljubimce. Divja situacija, kjer se izgubi tudi gledalec. Hellraiser šest let prej, če prav pomislim. Zanimiv, drugačen, samosvoj in zelo poseben film, ki ga zlepa ne boste pozabili. Tudi zavoljo prizorov z Isabelle Adjani, ki je res enkratna. 

Ocena: 6/10

Grossmann 2015: Ogrevanje za Uda Kierja

Jup, na letošnjem Grossmannu bo spet overdose, saj pride še ena legenda. Udo faking Kier, kralj grozljivk in tako zelo posebna faca, da človek komaj verjame. V petek, ko bo z njim tudi javni pogovor, se mu bodo poklonili z dvema odličnima filmoma, ki ju bom zdajle recenziral za ogrevanje.

FLESH FOR FRANKENSTEIN

Ena izmed najbolj brutalnih, originalnih in grotesknih inačic znane teme, kjer hoče baron Frankenstein ustvariti novo raso, superiorno nadraso Srbov. Ja, prav ste slišali, znameniti doktor Frankenstein (odbiti Udo Kier) za dele svoje pošasti išče postavne Srbe. Take prave, pohotne in odločne. Take, ki jih je leta 1973 poosebljal mladenič Srdjan Zelenović, sicer tudi eden izmed akterjev filma Nedostaje mi Sonja Heine, ki ga je Paul Morrissey posnel skupaj s Karpom Godino, Tintom Brassom, Milošom Formanom, Buckom Henryjem in Dušanom Makavejevom. In ko ga najde ter obglavi, se začne žur, saj se istočasno ukvarja tudi z žensko pošastjo, ki naj bi mu rojevala otroke. Tako je, doc tokrat ne rabi dveh filmov, saj vse opravi v enem šupu. V svojem osebnem, perverznem in morbidnem šovu, kjer pošastko tik pred oživljanjem zverinsko poseksa v luknjo v trebuhu. V orjaško brazgotino, ki jo razpre in uživa. Kot tipi v Cronenbergovem Trku, ki jih brez našega filma sploh ne bi bilo. In potem so tu še njegova žena (Monique Van Vooren), njegov debilni služabnik (Arno Juerging), mladenič (Joe Dallesandro), ki mora seksati z njegovo ženo in pozabiti na dejstvo, da se pred njegovimi očmi sprehaja njegov na novo rojeni najboljši prijatelj, ter doktorjeva čudaška otroka, ki za sam konec hranita svojo neizpolnjeno fantazijo. In pozor, film ima kljub temu tisti pravi gotski šarm. Neko prav posebno fatalno privlačnost, ki jo ves čas spremlja enkratna glasbena spremljava. Domiselni dotik Andyja Warhola, kjer celo človeško drobovje izgleda kot čista avantgarda. Zanimivo, glede na to, da je bil eden izmed producentov celo Carlo Ponti. Škoda, da ni Sophia Loren sprejela vloge doktorjeve žene. Če bi jo, bi dobili najboljši film vseh časov.

Ocena: 8/10

BLOOD FOR DRACULA

Grof Dracula jo mahne v Italijo, da bi si poiskal devico, katere kri lahko reši njegovo kariero. Ravno prav blesavi Udo Kier, ki je leto dni prej igral tudi doktorja Frankensteina v Morrisseyjevem filmu Flesh for Frankenstein, je grof Dracula, depresivni, upadli in brezvoljni Romun, ki je izgubil smisel. Ki se mu ne ljubi več loviti žrtev. Ki hoče za vedno zaspati v svoji lepi krsti. In potem ga predrami njegov služabnik Anton (Arno Juerging, nič manj čudaški služabnik v prej omenjenem Frankensteinu), ki mu pojasni, da morata v Italijo, kjer živijo verni ljudje, pri katerih zagotovo živi cela kopica devic. In punc, sicer hčera nič hudega slutečega Vittoria DeSice (ja, prav ste prebrali, znani italijanski režiser igra drobno vlogo v produkciji Andyja Warhola), je resnično veliko. Esmerlanda (Milena Vukotić), Saphiria (Dominique Darel), Rubinia (Stafania Casini) in Perla (Silvia Dionisio). Štiri dekline, ki jih tako ali drugače osvaja hišni služabnik Joe Dallesando. In štiri uganke, katera izmed njih je devica. Štos je namreč v tem, da grof nujno rabi kri device, saj ga matrajo prebavne motnje in po pitju kri nečiste ženske bruha kot vidra. Nadvse originalna, ravno prav ogabna, malce premalo navihana in v maniri Mesa za Frankensteina narejena vampirijada, ki ji zlepa ne boste našli para.

Ocena: 8/10

Terminator in vukojebina

Jp, v nedeljo so v vseh Cineplexxih po Sloveniji ekskluzivno zavrteli prvega Terminatorja iz leta 1984. Tako nora in vrhunska ideja, da sem komaj dihal. Takrat sem bil namreč premajhen, da bi šel v kino, pa niti spomnim se ne, da je v naših koncih igral. Videti Terminatorja na velikih platnih je čista pornografija. Tako nepozabno in veliko doživetje, da ga lahko ure in ure razlagaš vnukom na smrtni postelji. Terminator, ki ga je kot veste režiral maestro James Cameron, namreč še vedno izgleda odlično. Še vedno je film, da se reče. Še vedno je boljši od večine filmov, ki jih danes vrtijo v kinu. Posebni efekti so se resda malce postarali, toda nič usodnega, prej jebeno dobra nostalgija kot minus. In tu je Arnold faking Schwarzenegger, zlobni, divji, perverzni in brezkompromisni kiborg, neuničljivi robot, ki hoče na vsak način umoriti Lindo Hamilton, nesrečno natakarico Sarah Connor, ki bo čez devet mesecev rodila sina Johna Connorja, preroškega voditelja “upora proti mašinam”, katere bodo v naslednjem tisočletju zavzele naš planet. Matrica pred Matrico, legendarna enovrstičnica: »I’ll Be Back,« srhljivo popravljanje roke in očesa, frajerska sončna očala, klorofilni Bill Paxton v vlogi jezikavega punkerja, minutni Lance Henriksen, sicer prvotna izbira za hudobnega robota, ravno prav skrivnostni Michael Biehn, ki priskoči na pomoč Lindi Hamilton in njenim joškom, ter spretna, ostra in dinamična režija novinca Jamesa Camerona. Kult vseh kultov in klasika za vse večne čase, ki jo preseže le drugi del, kjer je vse še bolj dovršeno, resda tudi bolj napihnjeno, toda tako vrhunsko, da gledalec ne more verjeti. No ja, natanko tak je bil leta 1984 tudi prvi Terminator, temačna vizija prihodnosti, kjer skorajda ni bilo prostora za humorne vložke. Terminator je izvrstna futuristična srhljivka, napet triler in dinamična akcija, kjer sapo lovi tudi gledalec. Cel kup ponarodelih prizorov, s katerimi sem rasel tudi sam. In tempo, za katerega bi filmi ubijali. Četudi večkrat na prvo žogo, vseeno dovolj kompleksen in kvaliteten izdelek, kjer bi lahko Arnold Schwarzenegger karizmo prodajal na tržnici. Slogovna poslastica z dovolj logike. In udarna akcija z dovolj inteligence. Pač mojstrska mešanica vsega kar je treba, da nek film postane kultna roba. Temačen, zajeban, udaren, prepričljiv in tak, da ga nikoli ne pozabiš. Vse to je Terminator, verjetno eden najbolj znanih filmov vseh časov.

Jasno, Slovenija je čista vukojebina. Taka, da ob mitskem kino predvajanju prvega Terminatorja ostane doma. Pofukani tv in torrent lenuhi, ki najdejo tisoč izgovorov zakaj v nedeljo ob osmih zvečer niso mogli v kino. Najbolj debilen je seveda ta, da so film že videli. So faking what, budale jedne. Tudi jaz sem ga že videl. Stokrat, če hočete. Ampak ne v kinu. Ne na velikem platnu. Ne tako kot se spodobi in kot si ta film zasluži. Že to, da v kinu spet vidiš Lindo Hamilton in Michaela Biehna, je orgazem. Kaj šele, da vidiš Arnolda Schwarzeneggerja in njegovo futuristično klasiko. Pa ne mi prodajat, da smo si ljudje različni. Ni res. Eni so pač totalni debili in pika. In zaradi takih si naša kina ne morejo večkrat privoščiti takih enkratnih izletov v preteklost. Zaradi takih smo ostali prikrajšanji za nepozabna doživetja, kjer bi lahko v temi kina spet videli svoje najljubše filme in znova podoživeli nostalgijo iz mladosti. Za bruhat, res.

Jaws (1975)

JAWS

Film, ki je za vedno pokopal turizem in usodo belih morskih psov. Ko je Steven Spielberg, čudežni deček ameriške kinematografije, svečano naznanil, da potrebuje 10 milijonov dolarjev, da bo do konca posnel grozljivko o morskem psu, ki bo teroriziral nič hudega sluteče turiste drobnega obmorskega mesteca Amity Island, so ga hoteli strpati v umobolnico in mu prijazno razložili, da je projekt že v naprej obsojen na propad. Na finančno katastrofo in na konec njegove obetavne kariere, ki sta jo v pravem pomenu besede začeli srhljivki Duel in Something Evil. Toda Steven, edini pravi Peter Pan sedemdesetih, ki je pred Žrelom kritike navdušil s filmčkom The Sugarland Express, kjer je bila glavna Goldie Hawn, je šel do konca. Do prekoračitve proračuna, do prekoračitve snemalnih dni, do sivih las, do paranja živcev in do trenutka, ko se je Žrelo spremenilo v prvi film, ki je v Ameriki butnil več kot sto, ali če hočete, več kot dvesto milijonov dolarjev čistega zaslužka in začel dobo velikih uspešnic, s katerimi se je končalo zlato obdobje hollywoodske kvalitete. Hollywoodskih majhnih filmčkov, ki niso po letu 1975 zanimali nikogar več. In Žrelo je bil točno tak kot je moral biti. Grozljiv, napet, oster, direkten, skrivnosten, srhljiv, dinamičen in dovolj realen, da je stresel. Da je zjebal turistično sezono celega sveta, da je morske pse spremenil v državnega sovražnika številka ena in da so vse grozljivke po letu 1975 v sebi nosile delček Žrela, ki so ga pač obrnile po svoje. Osmi potnik je bil recimo Žrelo v vesolju, Jurski park pa žrelo na kopnem. Leto 1975 je bilo torej leto Žrela, leto Stevena Spielberga, leto, ko so turisti namesto na morje odšli v gore, in leto, ki bi trajalo vse do danes, če ne bi George Lucas malce kasneje posnel Vojne zvezd. Edinega filma, ki je v sedemdesetih odletelo čez Žrelo. Igralska ekipa seveda funkcionira več kot izvrstno. Nedavno preminuli Roy Scheider kot šerif Martin Brody. Richard Dreyfuss kot znanstvenik Matt Hooper. In Robert Shaw kot Quint, zagrizeni ribič ter lovec na morske pse. Vsi trije so odlični, vsi trije imajo svoj film. In vsi trije se skupaj znajdejo na barkači, ki mora ujeti morsko mrcino. Orjaškega belega psa, ki nadleguje kopalce Amityja. In pozor, psiček se pokaže šele v drugi polovici filma. Pravzaprav zelo pozno. Skorajda tako, da pomislimo, da ga sploh ne bomo videli. Da je kot voznik tovornjaka v trilerju Duel. Toda ko se pokaže, to stori v velikem slogu. Tako, da šerif  Brody sikne kultno enovrstičnico: “Potrebovali bomo večjo ladjo.” Krasna atmosfera, enkratno posneti prizori, spretna montaža in kamera ter dokaz, da je bil Steven Spielberg že leta 1975 mojster filmske umetnosti. Mojster, ki je znal kvaliteti dodati še ravno pravšnje komercialne zasuke in gledalcem servirati poslastico za vse večne čase. In ja, glasba Johna Williamsa me še danes prežene iz morja. Tudi na globini desetih centimetrov seveda. Ultimativna grozljivka za vse večne čase.

Ocena: 10/10

Winnetou (1963)

WINNETOU

Itak, da sem se moral poklonit legendarnemu Pierreu Briceu, ki je v šestinosemdesetem letu starosti umrl nekaj dni nazaj. Winnetou, ta anti vestern in nekakšen predhodnik Costnerjevega filma Dances With Wolves, je čistokrvna evropska vestern klasika, na katero so bili nori tudi Slovenci. Celo malo naš je ta film. Po zaslugi mini vlogice Demetra Bitenca, seveda. Resda ga je pošteno povozil čas, pa tudi precej amaterskih akcijskih prizorov ima, toda nostalgija dela svoje in še vedno navduši ter prepriča gledalca.

Jasno, Brice, rojen za to vlogo, je naslovni junak Winnetou, pogumni Apač, ki se pobrati s kavbojem Old Shatterhandom, ki ga dovolj očarljivo upodobi Lex Barker. Da se potem skupaj borita proti glavnemu zlikovcu, je seveda filmska antologija, kjer bi šlo Johnu Wayneu in Johnu Fordu na bruhanje. In ne samo to, Shatterhand se zagreje celo za mlado Indijanko (Marie Versini), sicer Winnetoujevo sestro, kar je atentat na vestern klišeje in za tiste čase sila prelomno filmsko dejanje, če prav pomislim. Kul film. Še vedno. In za zmeraj. Pa nepozaben spomin na karizmatičnega Pierrea Bricea, ki se žal ni uspel prebiti še v kake druge pomembnejše filme.

Ocena: 6/10

In the Realm of the Senses aka Ai no korîda (1976)

IN THE REALM OF THE SENSES

Film, ki je spremenil svet. Tudi v Sloveniji, kjer so ga vrteli kot Cesarstvo čutil. Mednožje glavne igralke Eisko Matsuda, je bila prva filmska pička za praktično vse gledalce v kinu. Kot korenjak Tatsuyja Fujia, ki je bil, če se ne motim, tudi prvi erektiran kurac v zgodovini sedme umetnosti. Veliko prahu je dvignil tale art pornič, ki so ga v večini držav prepovedali. Vse do devetdesetih, ko je bil ponekod prvič izdan na dvdju. No, pri nas ga je vrtel legendarni Kino Sloga, kjer je po gledanosti premagal celo Moje pesmi moje sanje. Celo nune niso imele šans proti seksu, ko je šlo za Slovenijo. Dejstvo.

Je pa tole dejansko zelo zanimiva in strastna ljubezenska zgodba Kichiza in Sade. Zgodba o obsedenosti  s seksom in njegovim kurcem, če povem še bolj direktno. Začne se kot nedolžen seks, nadaljuje pa kot patološka romanca, kjer ona v znam predanosti poje celo njegove sramne dlake. Prizori seksa so tudi za današnje čase zelo nazorni in zanimivi, zato si lahko le predstavljam kako so publiko zadeli v sedemdesetih, To, kar je bil za grozljivke Izganjalec hudiča, je za erotični film Cesarstvo čutil. Skupaj s koncem, ki še danes zaboli vse moške na svetu. Da gre za resnično zgodbo, seveda veste, zato rečem samo še to, da je film vreden ogleda. Z vidika legendarnosti in kultnega statusa, kot tudi zavoljo same zgodbe in posebne atmosfere, ki je enkratno uspela režiserju Nagisi Oshimi. Malo je takih klasik.

Ocena: 7/10

Q – The Winged Serpent (1982)

Q – THE WINGED SERPENT

Tale film ima pri meni posebno vrednost. Videl sem ga kot mulc. V celjskem kinu Union. Z mamo in očetom, seveda. Nora nostalgija, ki je nisem pozabil vse do danes, ko sem si ga končno ogledal še enkrat. Po več kot tridesetih letih, da ne bo pomote. Da notri pozirata celo David Carradine in Richard Roundtree, sem seveda pozabil. Da zgodbo o krilati kači, ki terorizira Newyorčane, ves čas brez veze uničuje okultna bedarija z umori, pa mi je prav tako ušlo iz spomina. In Michael Moriarty, joj kako zoprn je, joj kako zelo slabo igra. Nimaš kaj, kot otrok teh reči ne vidiš. Kot možakar si nanje kljub močni nostalgiji in nepozabnim spominom, več kot pozoren. Film, ki ga je režiral Larry Cohen, vroč po kultnem It’s Alive, je čisti šit. Čista B roba, ki jo je tudi kar se posebnih efektov tiče povozil čas. Toda nostalgija ostaja. Pa spomini tudi. In ravno zato sem še vedno močno navdušen nad prizori s krilato kačo. Ravno zato pogledam skozi prste in zapišem, da bo Q za zmeraj moj guilty pleasure.

Ocena: 5/10

Superman II (1980), Superman III (1983), Superman IV (1987)

SUPERMAN II

Superman 2 za originalom zaostaja le toliko kot je treba. Natanko toliko kot se od njega tudi pričakuje. Čisto malo in skoraj nič. Jasno, saj so ju snemali istočasno in ohranili neponovljivo atmosfero, ki jo je kot za šalo usekalo tudi tretje nadaljevanje. In če sta leta 1978 Zemljo napadli dve jedrski raketi, ki ju je kot veste pilotiral zloglasni gangster Lex Luthor (Gene Hackman), jo tokrat okupirajo trije zlobni nezemljani. Trije Supermanovi sosedje (Terence Stamp, Sarah Douglas, Jack O’Halloran), avtohtoni prebivalci planeta Kripton, ki jih je Supermanov očka Jor El (Marlon Brando) zaprl v leteče steklo in obsodil na večno prekletstvo. In ker Kal El, za prijatelje, Superman (Christopher Reeve), nima pojma, da lahko steklo razbije samo jedrska bomba, sredi Pariza ponosno reši Eiffelov stolp in bombo, ki so jo pretkano nastavili teroristi, zaluča v vesolje. Natanko tja, kjer se nahaja steklo z našimi zlikovci, ki najprej okupirajo Luno, nato pa jo mahnejo še na Zemljo in dobijo idejo, da bo pred njimi klečal tudi ameriški predsednik (E.G.Marshall). In ker je stari dobri Sups do ušes zaljubljen v novinarsko Lois Lane (Margot Kidder), nima pojma kaj se dogaja, zato se spremeni v navadnega človeka, v Zemljana, v Clarka Kenta, v bitje, ki jih lahko sredi lokalnega bara dobi tudi na gobec. Mojstrovina, ki jo preseže samo originalni Superman, in film, ki so ga studijski šefi nesramno vzeli Richardu Donnerju (nekaj let nazaj je končno izšla tudi njegova verzija) in na njegovo mesto postavili Richarda Lesterja. In jasno, tudi film, za katerega je kasiral Marlon Brando, čeprav so njegovi prizori ostali na montažnem pultu.

Ocena: 8/10

SUPERMAN III

Okej, tretji Superman na trenutke resda izgleda kot komedija Richarda Pryorja, kjer Christopher Reeve le statira, toda to ga sploh ne moti, da ne bi kot za šalo ujel atmosfere originala, več kot prepričljivo vključil dramsko globino in nas opozoril, da Stanley Kubrick v svoji Odiseji 2001 ni lagal. Namesto Genea Hackmana je vskočil enako zlobni Robert Vaughn, genialni mastermind, ki hoče vso nafto našega planeta. Ki hoče kontrolirati tudi vreme. Ki hoče na svojo stran dobiti računalniškega eksperta Richarda Pryorja. In ki se hoče znebiti našega superjunaka, katerega zaradi stika s kriptonitom zdela alterego. Njegov zlobni dvojnik, ki nesramno poravna znameniti stolp v Pizi, pije alkohol, ugaša olimpijske bakle in si privošči celo seks z Pamelo Stephenson (resnična žena škotskega zvezdnika Billyja Connollyja), desno roko kriminalca Roberta Vaughna. Ker je bila Margot Kidder užaljena, da so v drugem delu Richarda Donnerja zamenjali z Richardom Lesterjem, jo Lois Lane že na začetku filma mahne na počitnice, zato ni nič čudnega, da se njen čedni nezemljan zaljubi v Annette O’Toole, v svojo sošolko iz dijaških let v mestecu Smallville. Treji Superman je torej nadaljevanje, ki se obnaša dovolj izvirno, da nima prav nobene težave s tem, da ni prvi film v seriji.

Ocena: 8/10

SUPERMAN IV: The Quest for Peace

Četrti Superman je zaradi denarne krize studia Cannon Pictures med snemanjem naletel na hude finančne težave, zato so mu proračun iz 36 milijončkov zrušili na 17 in ga iz 136 skrajšali na 90 minut. In ker so najbolj trpeli posebni efekti, je v kina udarilo tretjerazredno skrpucalo, sramota za sila uspešno franšizo, ki se je potem morala posloviti vse do filma z Brandonom  Routhom. Peti del je bil namreč odvisen od uspeha četrtega, ker je četrti popolnoma pogorel, pa je vse skupaj ostalo le pri besedah in želji, da bi Christopher Reeve prvič tudi režiral in glavno vlogo prepustil drugemu igralcu. The man of steel se tokrat resda bori za svetovni mir, se gre politika, Lois Lane še enkrat izda svojo pravo identiteto, vse jedrske rakete pošlje na sonce, obvlada rusko in italijansko ter se spoprime z izjemno močnim Nuclear Manom (debilni Mark Pillow), ki ga ustvari naš stari znanec Lex Luthor (znova Gene Hackman), toda kaj, ko vse to počne kot da bi bil v penziji. Kot da se mu ne ljubi več. Kot da je naveličan svojega dela, svojega poslanstva. Brez posebnih efektov je namreč brez moči, brez volje, brez energije. In to, kar so mu namenili tokrat, niso posebni efekti, marveč papirnati zmaji iz Žogice Nogice. Še posebej, če pomislimo, da so ga posneli leta 1987, se pravi v času, ko je imel George Lucas za sabo tri Vojne zvezd, Steven Spielberg Vesoljčka, James Cameron pa Terminatorja. Zadnje poglavje vrhunske sage s Christopherjem Reeveom, ki ne bi smelo biti zadnje poglavje, marveč le slovenski film, posnet za polovico budžeta Čisto pravega gusarja.

Ocena: 2/10

One Flew Over the Cuckoo’s Nest (1975)

ONE FLEW OVER THE CUCKOO’S NEST

Let nad kukavičjim gnezdom je film, v katerega se zaljubimo na prvi pogled. Na prvi dotik. Na prvo sliko. Na prvi prizor Jacka Nicholson, ki igra Randlea Patricka McMurphyja, malega nepridiprava, small time crooka, ki ga iz delovnega zapora premestijo v umobolnico. V lokalni cuckoo’s nest, v gnezdo čudakov, posebnežev, nevrotikov, avtistov in duševno zmedenih možakarjev, kjer v prvi vrsti sedijo mirni Bromden (Will Sampson), zmedeni Martini (Danny DeVito), jezni Taber (Christopjer Lloyd), pohlevni Cheshwick (Sydney Lassick), bojazljivi Billy (Brad Dourif), neopazni Frederickson (Vincet Schiavelli) in vase zagledani Harding (William Redfield). Pestra druščina pridnih ptičkov brez gnezda, ki jih vodi konzervativna, resna, zoprna, preveč profesionalna in nepopustljiva sestra Mildred Ratched (Louise Fletcher). Poosebitev reda, miru in totalitarnega sistema. Čisto nasprotje našega McMurphyja, navihanega, odprtega, nasmejanega in svobodnega odklopljenjca, ki fura norost, da bi se izognil garanju za zapahi. Nič čudnega, da se udarita. Da se ne razumeta. Da si gresta na živce. Kot kapitalist in komunist, ali še boljše, kot suženj in njegov lastnik. Kot predstavnika dveh popolnoma različnih sistemov. Kot noč in dan. Kot črno in belo. Kot plus in minus. Pa gremo še globlje in ju vzemimo kot Čeha in Američana. Prvi živi za železno zaveso ruskega terorja, drugi je odprt in se požvižga na vse. Jasno, režiser Miloš Forman je bil doma s Češke, film pa je posnel v Združenih državah Amerike. Toda pozor, dogajanje je postavil na sredo šestdesetih, ko so bile ZDA obsedene z Vietnamom, zato ne preseneča, da McMurphy svoji družbi zakriči: »Bodite dobri Američani.« Če gremo še globlje in McMurphyja primerjamo s Spartakom, ki se je uprl svojim lastnikom in zanetil upor, smo ujeli še eno zelo dobro primerjavo in dejstvo, da je Spartaka igral Kirk Douglas, ki je McMurphyja igral na odrskih deskah in si srčno želel posneti tudi filmsko ekranizacijo. Ker nikakor ni uspel prepričati nobenega financerja, je projekt predal svojemu sinu Michaelu, ki je nastopil kot producent in oče celotnega projekta. Oče filma, ki je potem kot drugi film v zgodovini snel pet glavnih oskarjev in nominacije za montažo, kamero, glasbo in stransko moško vlogo za debitanta Brada Dourifa, ki se je potem zgubil v tretjerazrednih grozljivkah in posodil glas zlobni lutki uspešnice Child’s Play.

Namesto Nicholsona, ki igra tako zelo dobro, da bi ga pojedli, so pred kamero hoteli Marlon Brando, James Caan, Burt Reynolds in Gene Hackman. Vlogo Louise Fletcher, ki ni nikdar več igrala tako dobro, pa so žicale Angela Lansbury, Anne Bancroft, Lilly Tomlin, Ellen Burstyn, Geraldine Page in Jane Fonda. Danny DeVito je vlogo ponovil iz odrskih desk, kjer je skakal leta 1971. Orjaški Will Sampson je vlogo dobil po naključju, saj je bil edini Indijanec daleč na okoli. Potem se je prebil v filme Orca, The White Buffalo, The Outlaw Josey Wales, Buffalo Bill and the Indians in Poltergeist 2 ter leta 1987 pri komaj štiriinpetdesetih umrl med operacijo presaditve srca in pljuč. William Redfield, nikoli zares opazni stranskovlogaš, je bolehal za levkemijo in izdihnil takoj po koncu snemanja. Avtor romana Ken Kesey je bil zelo razočaran nad filmom in je vse do smrti trdil, da si ga ni nikoli ogledal. Michael Douglas pa se je tako močno predal projektu, da je na klin obesil celo serijo Ulice San Francisca. Film, kjer je vsak prizor čista klasika. Kjer vsak gib pooseblja briljanco. In kjer se v vsako sekvenco zaljubimo posebej. Čudovit film. Najboljši film vseh časov za vse večne čase. Nesmrten in kulten. Večji od največjih. Pa vendar čisto preprost, mali, tih in navaden. S koncem, ki ga moramo izjokati, če želimo preživeti. In tu je Miloš Forman, eden najboljših režiserjev vseh časov, ki mi je glavo in srce obrnil tudi z Amadeusom, Larryjem Flyntom in Možem z Lune. Mojstrski režiser, tak, ki jih ne delajo več. In tak, da je leta 1975 za vedno dvignil standarde sedme umetnosti, ki brez filma Let nad kukavičjim gnezdom ne bi bila takšna kot jo poznamo danes. Dejansko še vedno ne morem verjeti kako zelo dober film je tole. Kako zelo vse štima in kako zelo enkratni so prav vsi prizori, ki se odvrtijo pred našimi očmi. In jebeni Jack, mater, kako odličen je v tej vlogi. Ni mu para, najboljši je. Pa vse kar počne, počne tako zelo prepričljivo in z lahkoto, da mu komaj sledim in mu v bistvu ne verjamem, da mu niso na koncu tudi v resnici skurili možganov.

Ocena: 10/10