SUPERMAN II
Superman 2 za originalom zaostaja le toliko kot je treba. Natanko toliko kot se od njega tudi pričakuje. Čisto malo in skoraj nič. Jasno, saj so ju snemali istočasno in ohranili neponovljivo atmosfero, ki jo je kot za šalo usekalo tudi tretje nadaljevanje. In če sta leta 1978 Zemljo napadli dve jedrski raketi, ki ju je kot veste pilotiral zloglasni gangster Lex Luthor (Gene Hackman), jo tokrat okupirajo trije zlobni nezemljani. Trije Supermanovi sosedje (Terence Stamp, Sarah Douglas, Jack O’Halloran), avtohtoni prebivalci planeta Kripton, ki jih je Supermanov očka Jor El (Marlon Brando) zaprl v leteče steklo in obsodil na večno prekletstvo. In ker Kal El, za prijatelje, Superman (Christopher Reeve), nima pojma, da lahko steklo razbije samo jedrska bomba, sredi Pariza ponosno reši Eiffelov stolp in bombo, ki so jo pretkano nastavili teroristi, zaluča v vesolje. Natanko tja, kjer se nahaja steklo z našimi zlikovci, ki najprej okupirajo Luno, nato pa jo mahnejo še na Zemljo in dobijo idejo, da bo pred njimi klečal tudi ameriški predsednik (E.G.Marshall). In ker je stari dobri Sups do ušes zaljubljen v novinarsko Lois Lane (Margot Kidder), nima pojma kaj se dogaja, zato se spremeni v navadnega človeka, v Zemljana, v Clarka Kenta, v bitje, ki jih lahko sredi lokalnega bara dobi tudi na gobec. Mojstrovina, ki jo preseže samo originalni Superman, in film, ki so ga studijski šefi nesramno vzeli Richardu Donnerju (nekaj let nazaj je končno izšla tudi njegova verzija) in na njegovo mesto postavili Richarda Lesterja. In jasno, tudi film, za katerega je kasiral Marlon Brando, čeprav so njegovi prizori ostali na montažnem pultu.
Ocena: 8/10

SUPERMAN III
Okej, tretji Superman na trenutke resda izgleda kot komedija Richarda Pryorja, kjer Christopher Reeve le statira, toda to ga sploh ne moti, da ne bi kot za šalo ujel atmosfere originala, več kot prepričljivo vključil dramsko globino in nas opozoril, da Stanley Kubrick v svoji Odiseji 2001 ni lagal. Namesto Genea Hackmana je vskočil enako zlobni Robert Vaughn, genialni mastermind, ki hoče vso nafto našega planeta. Ki hoče kontrolirati tudi vreme. Ki hoče na svojo stran dobiti računalniškega eksperta Richarda Pryorja. In ki se hoče znebiti našega superjunaka, katerega zaradi stika s kriptonitom zdela alterego. Njegov zlobni dvojnik, ki nesramno poravna znameniti stolp v Pizi, pije alkohol, ugaša olimpijske bakle in si privošči celo seks z Pamelo Stephenson (resnična žena škotskega zvezdnika Billyja Connollyja), desno roko kriminalca Roberta Vaughna. Ker je bila Margot Kidder užaljena, da so v drugem delu Richarda Donnerja zamenjali z Richardom Lesterjem, jo Lois Lane že na začetku filma mahne na počitnice, zato ni nič čudnega, da se njen čedni nezemljan zaljubi v Annette O’Toole, v svojo sošolko iz dijaških let v mestecu Smallville. Treji Superman je torej nadaljevanje, ki se obnaša dovolj izvirno, da nima prav nobene težave s tem, da ni prvi film v seriji.
Ocena: 8/10

SUPERMAN IV: The Quest for Peace
Četrti Superman je zaradi denarne krize studia Cannon Pictures med snemanjem naletel na hude finančne težave, zato so mu proračun iz 36 milijončkov zrušili na 17 in ga iz 136 skrajšali na 90 minut. In ker so najbolj trpeli posebni efekti, je v kina udarilo tretjerazredno skrpucalo, sramota za sila uspešno franšizo, ki se je potem morala posloviti vse do filma z Brandonom Routhom. Peti del je bil namreč odvisen od uspeha četrtega, ker je četrti popolnoma pogorel, pa je vse skupaj ostalo le pri besedah in želji, da bi Christopher Reeve prvič tudi režiral in glavno vlogo prepustil drugemu igralcu. The man of steel se tokrat resda bori za svetovni mir, se gre politika, Lois Lane še enkrat izda svojo pravo identiteto, vse jedrske rakete pošlje na sonce, obvlada rusko in italijansko ter se spoprime z izjemno močnim Nuclear Manom (debilni Mark Pillow), ki ga ustvari naš stari znanec Lex Luthor (znova Gene Hackman), toda kaj, ko vse to počne kot da bi bil v penziji. Kot da se mu ne ljubi več. Kot da je naveličan svojega dela, svojega poslanstva. Brez posebnih efektov je namreč brez moči, brez volje, brez energije. In to, kar so mu namenili tokrat, niso posebni efekti, marveč papirnati zmaji iz Žogice Nogice. Še posebej, če pomislimo, da so ga posneli leta 1987, se pravi v času, ko je imel George Lucas za sabo tri Vojne zvezd, Steven Spielberg Vesoljčka, James Cameron pa Terminatorja. Zadnje poglavje vrhunske sage s Christopherjem Reeveom, ki ne bi smelo biti zadnje poglavje, marveč le slovenski film, posnet za polovico budžeta Čisto pravega gusarja.
Ocena: 2/10
