Vrhunski zaključek. Objokan, zjeban, sfukan in skurjen sem. Perfektno slovo ene izmed najboljših serij vseh časov. Komaj diham, tudi zato, ker ne morem verjeti, da je res konec, tudi zato, ker ne pridem k sebi zaradi šokantnega preobrata, ki mi ne bo dal spati še nekaj tednov. Nor sem bil na to serijo, od začetka do konca. Big fan from day one, kot radi rečemo. Vse je imela, pa bila je boljša od večine filmov, ki sem jih videl v zadnjih letih. Presežek, da komaj verjameš.Vse sezone res niso bile enako dobre, toda tiste, ki so bile, so me razčefukale na sto delov. Tako močno, da me ne bi mogel analizirati niti Dexter Morgan. Ta edinstven filmski antijunak, ki mu v celotni zgodovini sedme umetnosti in televizije ne najdem para. Zadnja sezona je resda imela nekaj lukenj, pa nekaj dokaj poceni in premalo prepričljivih fint, toda zadnji deli so sekali kot britev in me obračali po kavču kot vrtavko. Užival sem, grizel nohte, se tresel, norel, kričal, jokal in se zabaval kot že dolgo ne. Dexter je bil moja scena, moja špura, moja serija, ki je ne bom nikoli pozabil.

Pa obnovimo vseh sedem sezon preden se še enkrat posvetimo zadnji, ki me zdajle še vedno trese kot šibo na vodi.
Prva sezona
Čeprav vedno znova poudarjam, da nimam časa za tv serije, sem tokrat naredil izjemo in počil vseh dvanajst delov prve sezone na veliko opevane in nagrajevane serije Dexter. Ni mi žal, zadeva je zares odlična. Napeta, dobro odigrana, prepričljivo in kompleksno zastavljena, zanimiva, opremljena s prebrisanim črnim humorjem in tako zelo dinamična ter gledljiva, da mine kot bi trenil. In to je on, Dexter Morgan (Michael C. Hall), forenzik, natančneje, blood splatter analyst in serijski morilec v enem paketu. Genij in norec. Psihopat in možakar na mestu. Brez dvoma lik, ki mu zlepa ne boste našli para v nobenem filmu. Četudi bi ga morali sovražiti, ga vzljubimo in nam zleze pod kožo, saj dejansko pobija le tiste, ki si to zaslužijo. Kot Paul Kersey in Dirty Harry, če malo raztegnem možgane. Pač čistilec, ki pospravi navlako, posebnež, ki se nenehno bori s samim sabo in odkriva svojo pravo osebnost. Super lik super serije, kjer odlično parirajo tudi njegova sestra Debra (Jennifer Carpenter), prav tako policistka. Njuna odločna šefica Maria Laguerta (Lauren Velez), ki sanja o trenutku, ko bo v posteljo dobila Dexterja. Skulirani in zelo simpatični sotrpin Angel Batista (David Zayas), ki v službo hodi s klobukom. Nenehno tečni, do Dexterja sovražno nastrojeni in vseeno zabavni James Doakes (Erik King). Dexterjeva prav tako nevrotična in čustveno zdelana punca Rita (Julie Benz). In recimo forenzik Vince Masuka (C.S. Lee), ki nenehno strelja najmanj primerne seksualne opazke. Zares pestra in karakterno dodelana druščina nepozabne nanizanke, ki je čez lužo že leta 2006 postala kultni del pop kulture, ki jo znajo na pamet tudi vrabci na strehah. Malo CSI, malo Žaga, malo vse mogoče policijske serije, malo tematika tisočerih štorij o serijskih morilcih, sicer pa zelo izvirna in sveža pogruntavščina, ki sem jo požiral kot za šalo. In tu je dvanajst delov prve sezone, kjer se zgodba vrti okoli tako imenovanega Ice Truck Killerja, ki svoje žrtve pobija tako, da jim pobere vso kri in policiji pušča provokativne indice. Še več, policijo kot vsak pravi psiho dobesedno drka v glavo, še posebej Dexterja, ki mu daje vedeti, da pozna njegovo otroštvo, njegovo preteklost, njegovo skrivnost, celo njegovega pravega očeta in familijo, kjer ga je skozi mlada leta vodil očim Harry (James Remar). Odlično nastavljena in izpeljana zgodba, ki ga malce polomi le pri končnem razpletu, kjer vse skupaj deluje privlečeno za lase in pod nivojem prejšnjih fint in prijemov, kjer gledalec poka od navdušenja. Vrhunska atmosfera, odlična glasbena spremljava in glavni junak, ki išče morilca, katerega dejansko občuduje in se z njim tudi z lahkoto poistoveti. Zelo zabavna in dinamična mešanica trilerja, grozljivke, kriminalke in komedije, kjer komaj čakam, da mi pred oči padejo še ostale sezone.

Druga sezona
Druga sezona, kjer nam spet servirajo dvanajst okoli 50 minut dolgih delov, prav nič ne zaostaja za prvo. Še več, prvo na trenutke celo preseže in se na koncu spretno izogne preteranem zaključku ter zaplet, kjer naši junaki iščejo Bay Harbor Butcherja, izpelje prepričljivo, skulirano in povsem v skladu z atmosfero in fintami celotne sezone. Jp, Dexter, ki ga Michael C. Hall v ključnih momentih igra več kot odlično, dejansko išče samega sebe, saj je prav on Bay Harbor Butcher, se pravi serijski morilec, ki so mu pod gladino morja našli številna trupla. Zaplet seveda asocira na mojstrovino No Way Out, kjer se je nekaj podobnega dogajalo Kevinu Costnerju, Dexter pa se mora seveda spretno izogibati vsem indicem, ki jih sproti odkrivajo njegovi kolegi na čelu s sestro Debro (Jennifer Carpenter). Super serija, kjer komaj čakam ogled tretje sezone. In poklon Keithu Carradineu, ki je izvrstno gostoval kot agent Frank Lundy, kar me je spomnilo na tematsko podobno serijo Chiefs iz leta 1983. In tukaj je spet James Doakes (Erik King), ki Dexterju diha za vrat kot še nikoli ter predstavlja ključni zaplet druge sezone. In seveda temnolasa Lila (Jaime Murray), ki Dexterju zmeša glavo, ga odtrga od njegove Rite (Julie Benz) in situacijo zaplete do vrelišča. Enkraten tempo, kjer gledalec trepeta za vse glavne junake in z zanimanjem spremlja vse njihove pripetljaje, napetost, ki ne dovoli pavze med posameznimi deli sezone, črni humor, ki se prefinjeno zmeša s policijskim trilerjem, odpletanje Dexterjevega odnosa s pokojnim očetom Harryjem (James Remar), in serija, ki jo požiram kot po tekočem traku.

Tretja sezona
Tretja sezona izjemno popularne serije o antijunaku Dexterju Morganu, ki ga seveda še vedno igra Michael C. Hall, ne dosega ostrine, svežine, napetosti in črnega humorja prvih dveh, kar pomeni, da gledalce čaka kanček razočaranja, ki pa vendarle ni usodno, saj zgodba, kjer Dexter najde sorodno dušo v prebrisanem državnem tožilu Miguelu Pradu (Jimmy Smits), še vedno ohranja enkratno atmosfero, dober tempo in zvijačne preobrate. Policijska ekipa iz Miamija tokrat lovi morilca, ki svojim žrtvam slači kožo, Debra Morgan (Jennifer Carpenter) se spet zaljubi v napačnega moškega, Rita Bennett (Julie Benz) je v veselem pričakovanju, Angel Batista (David Zayas) si najde novo spremljevalko, Vince Masuka (C. S. Lee) spez vrže nekaj nepozabnih momentov, Maria Laguerta (Lauren Velez) preboleva novo izgubo, ekipi pa se priključi detektiv Joey Quinn (Desmond Harrington), ki v omari skriva nekaj skeletov, če uporabim znano ameriško primerjavo. Odnos Dexterja in Prade je dejansko najboljši del sezone, narejen dovolj prepričljivo in intrigantno, da gledalec komaj čaka kaj se bo zgodilo. Vse ostalo, kot sem že omenil, ni na nivoju prvih dveh sezon, kar je po eni strani jasno, saj se zgodba razvija nekoliko počasneje, Dexter pa tako zelo neposredno ni več vpleten v dogajanje okoli iskanja morilca. Kljub temu lahko ob koncu zapišem, da komaj čaka naslednjo sezono, saj imam občutek, da so mi ustvarjalci pripravili nov presežek in čisto uživancijo, kjer bom tako kot vedno požiral čisto vse, kar se bo pripetilo glavnim junakom.

Četrta sezona
Uf, mater, tale sezona pa me je sesula. Najboljša doslej je bila. Od začetka do konca. Tako glede zapletov, kot tudi glede igralskih kreacij, tempa, atmosfere, dramaturgije in režije, kjer je svoje znanje pokazal tudi John Dahl, avtor filmov The Last Seduction in Rounders. Jp, četrta sezona je najbolj filmska doslej. Je tv, boljši od vsakega filma, ki se zadnja leta potika po kinih. Čistokrvna mojstrovina, ki je ne moreš nehati gledati, pa četudi se zavedaš, da te na koncu čaka overdose, po katerem rabiš pavzo, četudi si ratal odvisnik. Drži, četrta sezona je za ogled v enem šupu, četrta sezona gledalca zasužnji, ali še bolje, ga požre, zdela in izpljune. In tu je John Lithgow, ki igra psihopata Arthurja Mitchella, tako zelo groznega možakarja, da bi se posral tudi kak Kevin Spacey iz trilerja Sedem. Tip je Fritzl in Michael Myers v enem paketu. Nevarni serijski morilec, ki ga hoče naš Dexter Morgan seveda ujeti pred svojimi kolegi. Najbolj napeta in živce parajoča sezona doslej, ki se zaključi tako zelo šokantno, da rabim premor pred peto sezono. Da moram priti k sebi in zadihati ob kakšnih poceni komedijah. Dexter 4 je čisti presežek filmskih serij. Nabit s celo kopico nepozabnih sekvenc in zasukov, kjer svojih pet minut ujamejo tudi ostali člani ekipe. Tudi to mi je strašno všeč pri tej seriji. To, da vsi liki furajo nekaj svojih presežkov in da se mi z vsakim novim delom bolj sidrajo v spomin in srce. Res super nadaljevanka, kjer sem bil prepričan, da me po prvi in drugi sezoni ne more presenetiti ničesar več. Joj, kako zelo sem se zmotil.

Peta sezona
Pa smo prigurali do konca pete in zaenkrat zadnje sezone tele izvrstne serije, ki jo z velikim veseljem priporočam tudi tistim, ki so za razliko od mene že zdavnaj prekaljeni mački za novejše televizijske nadaljevanke. Jp, peta sezona se začne tam, kjer se je končala četrta. Žal pa četrte ne dosega. Četrta je bila tako zelo dobra, da se je ne da preseči in ponoviti, kar pomeni, da je peta nekje na stopnji tretje. Še vedno zelo gledljiva, napeta, edinstvena in super, toda kanček klišejska in predvidljiva. Zgodba se tako kot vedno zavrti okoli brutalnih umorov, ki so tokrat še posebej grozljivi, saj gre za skupino moških, ki se izživljajo nad mladimi dekleti. Dexter hoče seveda spet stvari urediti po svoje, družbo pa mu dela prestrašena Julia Stiles, ki ji je uspelo pobegniti iz pekla. Namesto Jamesa Doaxesa, ki je Dexterju težil v drugi sezoni, to sedaj počne Joey Quinn (Desmond Harrington), Stilesova pa je dejansko kot Miguel Prado iz tretje sezone, če potegnemo še eno primerjavo. In če smo že pri posebnih gostih, velja pohvaliti izvrstnega Petra Wellerja, ki igra zoprnega vohljača Stana Liddyja, če smo že pri pohvalah, pa navreči eno še za Jennifer Carpenter, ki Dexterjevo sestro znova odigra brez napake. Ostali člani vsaj zame legendarne ekipe so malček v ozadju, pa četudi vseeno ujamejo nekaj svojih trenutkov, gledalec pa si nohte zares grize šele v zadnjih dveh delih sezone, kjer situacija doseže vrelišče. Naslednje leto začnejo seveda snemati šesto sezono, kar je po eni strani enkratna novica, po drugi pa malce skepticizma, da ne bo vse skupaj vendarle malce nepotrebno. Že zato, ker peta sezona odlično zaokroži celoto in ne pušča nobenega dvoma za naprej.

Šesta sezona
Tale sezona je bila najslabša do zdaj. Premalo napeta, premalo zanimiva, premalo izvirna, pa večkrat posneta precej površno in premalo prepričljivo. Tako zelo, da fan skorajda neha biti fan, jebemtiš. Glavni negativec Colin Hanks zelo hitro rata precej zoprn in premalo karizmatičen za celo sezono, njegov guru Edward James Olmos padeluje precej butasto in kot strel v prazno. Je pa zato Jennifer Carpenter kot Dexterjeva sestra Debra toliko boljša in bolj zanimivo zastavljena. Dejansko je prav njen lik, njena situacija, njeni osebni problemi, vrhunec tele sezone, zaplet, ki se potem seveda odlično nadaljuje v sedmo sezono, ki jo bom požiral v naslednjih dneh, saj se je začela izjemno dobro. Na živce mi gre tudi James Remar, Dexterjev Hamlet oče, katerega prikazovanje postaja čedalje bolj nepotrebno, še večja bedarija pa je bil Dexterjev brat, privid ene izmed ravno tako ne preveč dobro zamišljenih epizod. Običajni osumljenci so kot vedno kul, zanimivi, zabavni in gledljivi, Michael C. Hall pa ne glede na moje ostre kritike še zmeraj perfektno in markantno sfura še tako povprečne finte. Dexter 6 ni slab sam zase, je pa zelo slab v primerjavi s prejšnjimi sezonami, ki sem jih požiral kot po tekočem traku.

Sedma sezona
Pizda ej, če tale sezona ni ena najboljših, potem ne vem katera je. Vse dele sem požrl v enem kosu. Od pričakovanja, kaj se bo zgodilo, me je premetavalo po stolu od začetka do konca. Vsi twisti so bili faking awesome, vse različne zgodbe pa so se vrhunsko sestavile v briljantno celoto. Aham, to je tista sezona, kjer Debra Morgan (kot vedno enkratna Jennifer Carpenter) o Dexterju (kot vedno odlični Michael C. Hall) izve čisto vse. Tista sezona, kjer se Dexter zaljubi v Hanah McKay (zelo dobra Yvonne Strahovski), žensko svojih sanj, ali še bolje, v svojo sorodno dušo, ki jo pali prav to, da je serijski morilec. Tista sezona, kjer na sceno prileti mafijec Isaak Sirko (karizmatični Ray Stevenson) in tista, kjer skuša Quinn (Desmond Harrington) rešiti barsko plesalko Nadio (Katia Winter). In seveda tista, kjer začne LaGuerta (Lauren Vélez) sumiti, da je prav Dexter serijski morilec, ki je pred leti potunkal Jamesa Doakesa (Erik King). Vrhunska sezona, resno. Narejena premišljeno, prepričljivo, prebrisano in tako, da gledalca že prvo sekundo povleče v dogajanje in ga ne spusti do samega konca, ki je itak atentat na živce. Obožujem to serijo, big fan from day one. Odlična je, lahko bi rekel, ena najboljših, kar sem jih videl v lajfu.

No, pa gremo še enkrat k osmi sezoni, ki jo s svojim obiskom počasti tudi legendarna Charlotte Rampling, ki igra psihiatrinjo Evelyn Vogel, žensko, ki je ustvarila Dexterja, če povem direktno. Fino jo je gledati, pa četudi so ideje okoli nje dejansko najšibkejši členk serije, če prav pomislim. Itak, vrnila se je tudi zloglasna Hannah McKay (zelo prepričljiva Yvonne Strahovski), Dexterjeva fatalna ljubezen, njegova sorodna duša, za katero bi naredil čisto vse. Jp, zadnja sezona je v bistvu love story, krvava ljubezenska zgodba, nabita s čustvi in napetostjo, ki ju gledalec komaj prenese. Ostali običajni osumljenci so spet kul tako kot vedno, le da ima Jamie Batista (Aimee Garcia) tokrat veliko več minutaže, saj se zaplete s Quinnom, ki ga iz serije v serijo bolje upodablja Desmond Harrington. Več ne bi ščvekal, naj ostane skrito za tiste, ki serije še niso gledali do konca in si bodo tako kot jaz pogrizli nohte, ko se bodo prebili do samega konca. Super slovo, blizu najboljših sezon serije. Pogrešal bom to zakon pizdarijo, pogrešal bom vse glavne in stranske like, pogrešal bom uvodno špico in glasbo, pogrešal bom vrhunske zaplete, ideje in momente, ki jih je tu in tam režiral tudi John Dahl, mojster za film noir. Zbogom, Dexter, bil si nepozabna družba številnih sicer dolgočasnih večerov.
