Jessica Jones

JESSICA JONES

Marvelove tv pizdarije me ponavadi ne pritegnejo. Preveč jih je in nič posebnega se mi ne zdijo. Podobno je s filmi. Preveč resni in depresivni so, pa ne dajo mi tistega, kar pričakujem od ekranizacij stripa. Sem pač old school, jebat ga. Ravno zato mi je Jessica Jones všeč, saj je čista nostalgija. Čisti film noir. Kot kak Sin City, le da ne gre tako zelo v hard core. Prva sezona, 13 epizod. Ene dobre, druge solidne, celota pa zelo fajn serija, ki jo toplo priporočam. Krysten Ritter je kot naslovna junakinja, ki se ne more odločiti, ali naj bo superhero ali navadna ženska, več kot primerna in se prepričljivo zlije z dogajanjem. Tudi ko fuka s črncem, da se razumemo. Dobro gre tudi Rachel Taylor, ki igra njeno najbojšo prijateljico Trish Walker, ravno prav pasji pa je tudi David Tennant, ki upodablja glavnega zlikovca Kilgravea. Jp, Jessica Jones je kot Sam Spade in kot Philip Marlowe, tist stari črnobeli privatni detektiv, ki jih danes ni več. No ja, vsaj trudi se biti, saj jo matra dejstvo, da ima v resnici supermoči. Slišim, da prihaja še ena sezona. Komaj čakam.

Ocena: 7/10

Ash vs Evil Dead (prva sezona)

Navdušen kot že dolgo ne. Tisti pravi old school splatter, ki jih danes ne delajo več. In krasna nostalgija na originalni Evil Dead Sama Raimija, ki je seveda spet zraven. Tako kot Bruce Campbell, ki znova igra Asha, legendarnega lovca na demone, ki nikakor ne more uživati mirne penzije. Če ni tole ena najbolj skuliranih serij zadnjega časa, ne vem katera je, jebemtiš. Čistokrvna, perverzna, krvava in ogabna uživancija ter esenca žanra, ki so ga uničili debilni hollywoodski rimejki.

Ocena: 8/10

Supergirl

SUPERGIRL

Pilotska epizoda mi je bila strašno všeč, zato sem začel gledati in upati, da bo ta pozabljena junakinja končno dobila tretma, ki si ga zasluži. Nekaj naslednjih delov me prav tako ni pustilo ravnodušnega. Okej efekti, solidna zgodbica in ideje, ravno prav luštkana Melissa Benoist v naslovni vlogi, takšna in drugačna prisotnost bratranca Supermana in Helen Slater, originalna Supergirl, v vlogi mame. Kaj hočeš boljšega, jebemtiš. No ja, vsaj tako je kazalo na začetku. Potem je šlo z vsakim novim delom bolj navzdol in v sivino povprečja. Tako zelo, da sem nehal gledati in zapravljati čas. Tudi zato, da ohranim kul spomin na pilota in uvodne epizode.

Ocena: 5/10

 

Tell Me You Love Me

TELL ME YOU LOVE ME

Tale HBOjeva serija, ki je trajala samo eno sezono, je brez dvoma nekaj posebnega zaradi zelo nazornih seks prizorov, kjer gledalec pomisli, da je šlo zares. Še posebej, ko vidi erektiran penis in bližnje posnetke vagine. Zelo poredna je tudi Michelle Borth, zdaj zvezda serije Hawaii Five-O, ki res nima nobene cenzure, ko pride do fuka. Ki je več naga kot oblečena. Ki je več z nogami narazen kot pa skupaj. Je pa to zgodba o treh parih, ki hodijo k isti terapevtki. Vsak s svojimi težavami seveda. Prvi par ne seksa več, drugi par seksa preveč, ker bi rad otroka, tretji par pa muči ideja o njegovi nezvestobi. In pazi to, terapevtka, ki je že precej v letih, ravno tako seksa s svojim partnerjem. Zelo nazorno in slečeno, da ne bo pomote. Pogumna serija, res. Tako zelo, da je moral Adam Scott razlagati, da je bil njegov penis prostetičen in da prizori v resnici niso bili tako drzni kot zgleda. Ko pride do seksa, serija štima, saj so sekvence res dobro in prepričljivo posnete. Žal pa šepata dramaturgija in tempo, saj se gledalec izven postelje precej dolgočasi in čaka na nov seks. Skoraj tako kot pri porničih, kjer nas ne zanima, če se bosta glavna akterja na konca poročila.

Ocena: 5/10

True Detective Season 2

Najprej sem bil razočaran in zmeden. Počasen, čuden, nerazumljiv začetek. Bolj, ko sem razmišljal za kaj se gre, manj mi je bilo jasno. Zato sem nehal razmišljati in skušal ujeti atmosfero, dobro izbrano novo ekipo (Colin Farrell, Vince Vaughn, Taylor Kitsch, Rachel McAdams, Kelly Reilly) in dogajanje, kjer sem vedel, da se plete nekaj zanimivega in takega, da moram dati čas. True Detective se pač igra z gledalcem. Jebe ga v glavo, če povem direktno. Prej ko to pogruntamo, prej začnemo uživati. In uživati sem začel nekje na polovici druge sezone. Z vsakim delom bolj. Vse do finala, ki me je sesulo tako kot prva sezona. Finale druge sezone je mojstrovina. Je enkraten zaključek sage, ki stvari postavi na svoje mesto in prekrije vse minuse uvodnih epizod. Prva sezona je resda boljša in bolj prelomna, toda druga ni tako daleč, ko se je sprva zdelo. Le kot celoto jo je treba vzeti in jo morda pogledati še enkrat v enem šusu. Farrell in Vaughn sta bila odlična, Kitsch soliden, Reillyjeva super, McAdamsova pa zadovoljiva. Zakon serija, še vedno.

Ocena: 7/10

Dexter

Vrhunski zaključek. Objokan, zjeban, sfukan in skurjen sem. Perfektno slovo ene izmed najboljših serij vseh časov. Komaj diham, tudi zato, ker ne morem verjeti, da je res konec, tudi zato, ker ne pridem k sebi zaradi šokantnega preobrata, ki mi ne bo dal spati še nekaj tednov. Nor sem bil na to serijo, od začetka do konca. Big fan from day one, kot radi rečemo. Vse je imela, pa bila je boljša od večine filmov, ki sem jih videl v zadnjih letih. Presežek, da komaj verjameš.Vse sezone res niso bile enako dobre, toda tiste, ki so bile, so me razčefukale na sto delov. Tako močno, da me ne bi mogel analizirati niti Dexter Morgan. Ta edinstven filmski antijunak, ki mu v celotni zgodovini sedme umetnosti in televizije ne najdem para. Zadnja sezona je resda imela nekaj lukenj, pa nekaj dokaj poceni in premalo prepričljivih fint, toda zadnji deli so sekali kot britev in me obračali po kavču kot vrtavko. Užival sem, grizel nohte, se tresel, norel, kričal, jokal in se zabaval kot že dolgo ne. Dexter je bil moja scena, moja špura, moja serija, ki je ne bom nikoli pozabil.

Pa obnovimo vseh sedem sezon preden se še enkrat posvetimo zadnji, ki me zdajle še vedno trese kot šibo na vodi.

Prva sezona

Čeprav vedno znova poudarjam, da nimam časa za tv serije, sem tokrat naredil izjemo in počil vseh dvanajst delov prve sezone na veliko opevane in nagrajevane serije Dexter. Ni mi žal, zadeva je zares odlična. Napeta, dobro odigrana, prepričljivo in kompleksno zastavljena, zanimiva, opremljena s prebrisanim črnim humorjem in tako zelo dinamična ter gledljiva, da mine kot bi trenil. In to je on, Dexter Morgan (Michael C. Hall), forenzik, natančneje, blood splatter analyst in serijski morilec v enem paketu. Genij in norec. Psihopat in možakar na mestu. Brez dvoma lik, ki mu zlepa ne boste našli para v nobenem filmu. Četudi bi ga morali sovražiti, ga vzljubimo in nam zleze pod kožo, saj dejansko pobija le tiste, ki si to zaslužijo. Kot Paul Kersey in Dirty Harry, če malo raztegnem možgane. Pač čistilec, ki pospravi navlako, posebnež, ki se nenehno bori s samim sabo in odkriva svojo pravo osebnost. Super lik super serije, kjer odlično parirajo tudi njegova sestra Debra (Jennifer Carpenter), prav tako policistka. Njuna odločna šefica Maria Laguerta (Lauren Velez), ki sanja o trenutku, ko bo v posteljo dobila Dexterja. Skulirani in zelo simpatični sotrpin Angel Batista (David Zayas), ki v službo hodi s klobukom. Nenehno tečni, do Dexterja sovražno nastrojeni in vseeno zabavni James Doakes (Erik King). Dexterjeva prav tako nevrotična in čustveno zdelana punca Rita (Julie Benz). In recimo forenzik Vince Masuka (C.S. Lee), ki nenehno strelja najmanj primerne seksualne opazke. Zares pestra in karakterno dodelana druščina nepozabne nanizanke, ki je čez lužo že leta 2006 postala kultni del pop kulture, ki jo znajo na pamet tudi vrabci na strehah. Malo CSI, malo Žaga, malo vse mogoče policijske serije, malo tematika tisočerih štorij o serijskih morilcih, sicer pa zelo izvirna in sveža pogruntavščina, ki sem jo požiral kot za šalo. In tu je dvanajst delov prve sezone, kjer se zgodba vrti okoli tako imenovanega Ice Truck Killerja, ki svoje žrtve pobija tako, da jim pobere vso kri in policiji pušča provokativne indice. Še več, policijo kot vsak pravi psiho dobesedno drka v glavo, še posebej Dexterja, ki mu daje vedeti, da pozna njegovo otroštvo, njegovo preteklost, njegovo skrivnost, celo njegovega pravega očeta in familijo, kjer ga je skozi mlada leta vodil očim Harry (James Remar). Odlično nastavljena in izpeljana zgodba, ki ga malce polomi le pri končnem razpletu, kjer vse skupaj deluje privlečeno za lase in pod nivojem prejšnjih fint in prijemov, kjer gledalec poka od navdušenja. Vrhunska atmosfera, odlična glasbena spremljava in glavni junak, ki išče morilca, katerega dejansko občuduje in se z njim tudi z lahkoto poistoveti. Zelo zabavna in dinamična mešanica trilerja, grozljivke, kriminalke in komedije, kjer komaj čakam, da mi pred oči padejo še ostale sezone.

Druga sezona

Druga sezona, kjer nam spet servirajo dvanajst okoli 50 minut dolgih delov, prav nič ne zaostaja za prvo. Še več, prvo na trenutke celo preseže in se na koncu spretno izogne preteranem zaključku ter zaplet, kjer naši junaki iščejo Bay Harbor Butcherja, izpelje prepričljivo, skulirano in povsem v skladu z atmosfero in fintami celotne sezone. Jp, Dexter, ki ga Michael C. Hall v ključnih momentih igra več kot odlično, dejansko išče samega sebe, saj je prav on Bay Harbor Butcher, se pravi serijski morilec, ki so mu pod gladino morja našli številna trupla. Zaplet seveda asocira na mojstrovino No Way Out, kjer se je nekaj podobnega dogajalo Kevinu Costnerju, Dexter pa se mora seveda spretno izogibati vsem indicem, ki jih sproti odkrivajo njegovi kolegi na čelu s sestro Debro (Jennifer Carpenter). Super serija, kjer komaj čakam ogled tretje sezone. In poklon Keithu Carradineu, ki je izvrstno gostoval kot agent Frank Lundy, kar me je spomnilo na tematsko podobno serijo Chiefs iz leta 1983. In tukaj je spet James Doakes (Erik King), ki Dexterju diha za vrat kot še nikoli ter predstavlja ključni zaplet druge sezone. In seveda temnolasa Lila (Jaime Murray), ki Dexterju zmeša glavo, ga odtrga od njegove Rite (Julie Benz) in situacijo zaplete do vrelišča. Enkraten tempo, kjer gledalec trepeta za vse glavne junake in z zanimanjem spremlja vse njihove pripetljaje, napetost, ki ne dovoli pavze med posameznimi deli sezone, črni humor, ki se prefinjeno zmeša s policijskim trilerjem, odpletanje Dexterjevega odnosa s pokojnim očetom Harryjem (James Remar), in serija, ki jo požiram kot po tekočem traku.

Tretja sezona

Tretja sezona izjemno popularne serije o antijunaku Dexterju Morganu, ki ga seveda še vedno igra Michael C. Hall, ne dosega ostrine, svežine, napetosti in črnega humorja prvih dveh, kar pomeni, da gledalce čaka kanček razočaranja, ki pa vendarle ni usodno, saj zgodba, kjer Dexter najde sorodno dušo v prebrisanem državnem tožilu Miguelu Pradu (Jimmy Smits), še vedno ohranja enkratno atmosfero, dober tempo in zvijačne preobrate. Policijska ekipa iz Miamija tokrat lovi morilca, ki svojim žrtvam slači kožo, Debra Morgan (Jennifer Carpenter) se spet zaljubi v napačnega moškega, Rita Bennett (Julie Benz) je v veselem pričakovanju, Angel Batista (David Zayas) si najde novo spremljevalko, Vince Masuka (C. S. Lee) spez vrže nekaj nepozabnih momentov, Maria Laguerta (Lauren Velez) preboleva novo izgubo, ekipi pa se priključi detektiv Joey Quinn (Desmond Harrington), ki v omari skriva nekaj skeletov, če uporabim znano ameriško primerjavo. Odnos Dexterja in Prade je dejansko najboljši del sezone, narejen dovolj prepričljivo in intrigantno, da gledalec komaj čaka kaj se bo zgodilo. Vse ostalo, kot sem že omenil, ni na nivoju prvih dveh sezon, kar je po eni strani jasno, saj se zgodba razvija nekoliko počasneje, Dexter pa tako zelo neposredno ni več vpleten v dogajanje okoli iskanja morilca. Kljub temu lahko ob koncu zapišem, da komaj čaka naslednjo sezono, saj imam občutek, da so mi ustvarjalci pripravili nov presežek in čisto uživancijo, kjer bom tako kot vedno požiral čisto vse, kar se bo pripetilo glavnim junakom.

Četrta sezona

Uf, mater, tale sezona pa me je sesula. Najboljša doslej je bila. Od začetka do konca. Tako glede zapletov, kot tudi glede igralskih kreacij, tempa, atmosfere, dramaturgije in režije, kjer je svoje znanje pokazal tudi John Dahl, avtor filmov The Last Seduction in Rounders. Jp, četrta sezona je najbolj filmska doslej. Je tv, boljši od vsakega filma, ki se zadnja leta potika po kinih. Čistokrvna mojstrovina, ki je ne moreš nehati gledati, pa četudi se zavedaš, da te na koncu čaka overdose, po katerem rabiš pavzo, četudi si ratal odvisnik. Drži, četrta sezona je za ogled v enem šupu, četrta sezona gledalca zasužnji, ali še bolje, ga požre, zdela in izpljune. In tu je John Lithgow, ki igra psihopata Arthurja Mitchella, tako zelo groznega možakarja, da bi se posral tudi kak Kevin Spacey iz trilerja Sedem. Tip je Fritzl in Michael Myers v enem paketu. Nevarni serijski morilec, ki ga hoče naš Dexter Morgan seveda ujeti pred svojimi kolegi. Najbolj napeta in živce parajoča sezona doslej, ki se zaključi tako zelo šokantno, da rabim premor pred peto sezono. Da moram priti k sebi in zadihati ob kakšnih poceni komedijah. Dexter 4 je čisti presežek filmskih serij. Nabit s celo kopico nepozabnih sekvenc in zasukov, kjer svojih pet minut ujamejo tudi ostali člani ekipe. Tudi to mi je strašno všeč pri tej seriji. To, da vsi liki furajo nekaj svojih presežkov in da se mi z vsakim novim delom bolj sidrajo v spomin in srce. Res super nadaljevanka, kjer sem bil prepričan, da me po prvi in drugi sezoni ne more presenetiti ničesar več. Joj, kako zelo sem se zmotil.

Peta sezona

Pa smo prigurali do konca pete in zaenkrat zadnje sezone tele izvrstne serije, ki jo z velikim veseljem priporočam tudi tistim, ki so za razliko od mene že zdavnaj prekaljeni mački za novejše televizijske nadaljevanke. Jp, peta sezona se začne tam, kjer se je končala četrta. Žal pa četrte ne dosega. Četrta je bila tako zelo dobra, da se je ne da preseči in ponoviti, kar pomeni, da je peta nekje na stopnji tretje. Še vedno zelo gledljiva, napeta, edinstvena in super, toda kanček klišejska in predvidljiva. Zgodba se tako kot vedno zavrti okoli brutalnih umorov, ki so tokrat še posebej grozljivi, saj gre za skupino moških, ki se izživljajo nad mladimi dekleti. Dexter hoče seveda spet stvari urediti po svoje, družbo pa mu dela prestrašena Julia Stiles, ki ji je uspelo pobegniti iz pekla. Namesto Jamesa Doaxesa, ki je Dexterju težil v drugi sezoni, to sedaj počne Joey Quinn (Desmond Harrington), Stilesova pa je dejansko kot Miguel Prado iz tretje sezone, če potegnemo še eno primerjavo. In če smo že pri posebnih gostih, velja pohvaliti izvrstnega Petra Wellerja, ki igra zoprnega vohljača Stana Liddyja, če smo že pri pohvalah, pa navreči eno še za Jennifer Carpenter, ki Dexterjevo sestro znova odigra brez napake. Ostali člani vsaj zame legendarne ekipe so malček v ozadju, pa četudi vseeno ujamejo nekaj svojih trenutkov, gledalec pa si nohte zares grize šele v zadnjih dveh delih sezone, kjer situacija doseže vrelišče. Naslednje leto začnejo seveda snemati šesto sezono, kar je po eni strani enkratna novica, po drugi pa malce skepticizma, da ne bo vse skupaj vendarle malce nepotrebno. Že zato, ker peta sezona odlično zaokroži celoto in ne pušča nobenega dvoma za naprej.

Šesta sezona

Tale sezona je bila najslabša do zdaj. Premalo napeta, premalo zanimiva, premalo izvirna, pa večkrat posneta precej površno in premalo prepričljivo. Tako zelo, da fan skorajda neha biti fan, jebemtiš. Glavni negativec Colin Hanks zelo hitro rata precej zoprn in premalo karizmatičen za celo sezono, njegov guru Edward James Olmos padeluje precej butasto in kot strel v prazno. Je pa zato Jennifer Carpenter kot Dexterjeva sestra Debra toliko boljša in bolj zanimivo zastavljena. Dejansko je prav njen lik, njena situacija, njeni osebni problemi, vrhunec tele sezone, zaplet, ki se potem seveda odlično nadaljuje v sedmo sezono, ki jo bom požiral v naslednjih dneh, saj se je začela izjemno dobro. Na živce mi gre tudi James Remar, Dexterjev Hamlet oče, katerega prikazovanje postaja čedalje bolj nepotrebno, še večja bedarija pa je bil Dexterjev brat, privid ene izmed ravno tako ne preveč dobro zamišljenih epizod. Običajni osumljenci so kot vedno kul, zanimivi, zabavni in gledljivi, Michael C. Hall pa ne glede na moje ostre kritike še zmeraj perfektno in markantno sfura še tako povprečne finte. Dexter 6 ni slab sam zase, je pa zelo slab v primerjavi s prejšnjimi sezonami, ki sem jih požiral kot po tekočem traku.

Sedma sezona

Pizda ej, če tale sezona ni ena najboljših, potem ne vem katera je. Vse dele sem požrl v enem kosu. Od pričakovanja, kaj se bo zgodilo, me je premetavalo po stolu od začetka do konca. Vsi twisti so bili faking awesome, vse različne zgodbe pa so se vrhunsko sestavile v briljantno celoto. Aham, to je tista sezona, kjer Debra Morgan (kot vedno enkratna Jennifer Carpenter) o Dexterju (kot vedno odlični Michael C. Hall) izve čisto vse. Tista sezona, kjer se Dexter zaljubi v Hanah McKay (zelo dobra Yvonne Strahovski), žensko svojih sanj, ali še bolje, v svojo sorodno dušo, ki jo pali prav to, da je serijski morilec. Tista sezona, kjer na sceno prileti mafijec Isaak Sirko (karizmatični Ray Stevenson) in tista, kjer skuša Quinn (Desmond Harrington) rešiti barsko plesalko Nadio (Katia Winter). In seveda tista, kjer začne LaGuerta (Lauren Vélez) sumiti, da je prav Dexter serijski morilec, ki je pred leti potunkal Jamesa Doakesa (Erik King). Vrhunska sezona, resno. Narejena premišljeno, prepričljivo, prebrisano in tako, da gledalca že prvo sekundo povleče v dogajanje in ga ne spusti do samega konca, ki je itak atentat na živce. Obožujem to serijo, big fan from day one. Odlična je, lahko bi rekel, ena najboljših, kar sem jih videl v lajfu.

No, pa gremo še enkrat k osmi sezoni, ki jo s svojim obiskom počasti tudi legendarna Charlotte Rampling, ki igra psihiatrinjo Evelyn Vogel, žensko, ki je ustvarila Dexterja, če povem direktno. Fino jo je gledati, pa četudi so ideje okoli nje dejansko najšibkejši členk serije, če prav pomislim. Itak, vrnila se je tudi zloglasna Hannah McKay (zelo prepričljiva Yvonne Strahovski), Dexterjeva fatalna ljubezen, njegova sorodna duša, za katero bi naredil čisto vse. Jp, zadnja sezona je v bistvu love story, krvava ljubezenska zgodba, nabita s čustvi in napetostjo, ki ju gledalec komaj prenese. Ostali običajni osumljenci so spet kul tako kot vedno, le da ima Jamie Batista (Aimee Garcia) tokrat veliko več minutaže, saj se zaplete s Quinnom, ki ga iz serije v serijo bolje upodablja Desmond Harrington. Več ne bi ščvekal, naj ostane skrito za tiste, ki serije še niso gledali do konca in si bodo tako kot jaz pogrizli nohte, ko se bodo  prebili do samega konca. Super slovo, blizu najboljših sezon serije. Pogrešal bom to zakon pizdarijo, pogrešal bom vse glavne in stranske like, pogrešal bom uvodno špico in glasbo, pogrešal bom vrhunske zaplete, ideje in momente, ki jih je tu in tam režiral tudi John Dahl, mojster za film noir. Zbogom, Dexter, bil si nepozabna družba številnih sicer dolgočasnih večerov.

Saturday Night Live 40th Anniversary Special

Velik fan tega šova sem že vrsto let, je pa res, da zadnja leta gledam bolj malo in nimam pojma, kdo so člani ekipe. Tole posebno oddajo sem seveda čakal z velikim zanimanjem, saj sem vedel, da me bo poleg smeha zadela tudi nora nostalgija po zlatih časih tega maratonskega šova.

Jimmy Fallon in Justin Timberlake sta imela odličen in zelo zabaven uvod. Manjkal ni niti legendarni Dick in a Box.

To je on, Steve Martin. Legenda. Je pa zanimivo, da  ni bil, če se ne motim, nikoli član ekipe. V uvodnem skeču, ki je bil res dober, sta se mu najprej pridružila Tom Hanks in Alec Baldwin, nato Chris Rock, potem še Billy Crystal, na koncu pa celo Paul Simon in Paul McCartney. Je pa zanimivo, da je bil Baldwin tolikokrat host, da sem pomislil, da je že zdavnaj član ekipe.

Patrick Swayze in Chris Farley sta bila enkratna v skeču o striperjih. Lepo, da so ga pokazali. Je pa danes to tudi žalosten spomin na oba, saj ju ni več z nami. So bila pa prav devetdeseta moj najljubši SNL čas, saj sem oboževal Sandlerja, Carveyja, Farleyja, Hartmana, Lovitza, Nealona in mnoge druge ase.

Kviz segment, ki ga je vodil divje zabavni Will Ferrell, je bil verjetno nekaj najboljšega v celotnem šovu in razlog, zakaj se tako velik fan SNLa že vrsto let. Najboljša sta bila seveda Jim Carrey kot Matthew McConaughey in Alec Baldwin kot Tony Bennett. In ko smo že pri Carreyju, ne boste verjeli, ampak Lorne Michaels ga pred leti ni vzel v ekipo, kar pomeni, da je popušil pri avdiciji.

Fina nostalgija je bil tudi Day Aykroyd, originalni član ekipe.

Na oder sta se prišla poklonit tudi Robert De Niro in Jack Nicholson. Epski moment. To je to, kar dela SNL odličnega. Vsi ti nepozabni gostje, ki brijejo norca iz samih sebe in se zabavajo. Velik fan, res.

Evo ga, poljub Betty White in Bradleyja Cooperja.

To je on, Chevy Chase. Legenda showa in eden prvih članov ekipe. Zelo smešen možakar pred leti, zato je škoda, da se mu je kariera ustavila.

Zelo vesel sem bil tudi Martina Shorta, ki ga zadnja leta prav tako ni nikjer več, je pa Maya Rudolph kot Beyonce ukradla šov v njenem skeču. Rudolphova je vrhunska komičarka. Ena boljših, kar jih je. Plus Dana Carvey, ki je zapel svojo Brokoli in me spomnil kako zelo genialen možakar je. Res škoda, da zanj nihče ne najde dobrega angažmaja.

O, ja, tudi Eddie Murphy je bil nekoč član ekipe. In bil je vrhunski. Tako zelo, da je dvignil rejtinge in rešil usodo celega šova. Eddie je legenda, prav zato pa je škoda, da je zadnja leta padel v tako posrane filme. Sem bil pa razočaran, da se ni nič pohecal in da mu niso dali kakega skeča. Čudno, res, glede na pompozno napoved Chrisa Rocka.

Fuck me! Med publiko skeča z Jerryjem Seinfeldom, je sedel in sodeloval tudi Michael Douglas. Super moment, res. Kot tisti s pravo Sarah Palin, ki jo je Jerry najprej poklical Tina.

Kanye West je raztural kot glasbeni gost.

In memoriam segment me je spravil so solz. Preveč enkratnih komikov je odšlo prezgodaj. Kot nekakšno prekletstvo, jebemti. Od Jima Belushija do Gilde Radner, od Chrisa Farleyja do Phila Hartmana. Je bil pa zato Wayne’s World toliko bolj zabaven. Kaka nora nostalgija me je prijela. Mike Myers in Dana Carvey sta bila res carja, majkemi.

Kakorkoli že, nekaj skečev je bilo super, nekaj povprečnih, nekaj zelo okej. Nujen ogleda za fane tega šova. In nujen ogled zame, ki sem pred leti vsako epizodo požrl kot podivjan in se valjal od smeha.

The Fall (season 1)

Enkratna serija. Odličen double bil s True Detective, če hočete. Super atmosfera, prepričljiva igra, napeto in zanimivo dogajanje, spretna režija in enkratno skakanje iz preteklosti v sedanjost in obratno.  Zgodba resda klišejska, saj detektivka Stella Gibson (Gillian Anderson) zasleduje serijskega morilca Paula Spectorja (Jamie Dornan), toda narejena tako sveže in domiselno, da dobi gledalec občutek, da prvič v lajfu gleda kaj takšnega. Obvezen ogled.

Ocena: 8/10

Empire

Hudo dobra zadeva. Čisto sveža. Dva dela sta zaenkrat zunaj. Moja scena. Točno tako serijo sem rabil. Muska razturava, Terrence Howard in Taraji P. Henson sta enkratna, zgodba pa nas popelje v zakulisje hip hop industrije in v lajf hip hop mogotca, ki je zrasel na ulicah geta. Mislim, da sem fan. Že takoj na začetku. Komaj čakam nove epizode.

The Crazy Ones

Res škoda, da so tole simpatično, izvirno in zabavno serijo ukinili že po prvi sezoni in zagrenili življenje Robinu Williamsu, ki se je na male ekrane vrnil po sto letih. Ne bom rekel, da je v polni formi, rekel pa bom, da bi se ulaufal in da bi bil v drugi sezoni še boljši. Se pa zgodba, ali še bolje, vseh 22 epizod, vrti okoli reklamne agencije in idej za oglaševanje, kjer Williamsu enkratno pomagajo Sarah Michelle Gellar, James Wolk, Hamish Linklater in Amanda Setton, ki jih gledalec vzljubi že na začetku serije. Ena taka simpa ekipa so vsi skupaj. Tudi zaradi odličnega Brada Garretta, ki se mu tu in tam pridružita še Fred Melamed in Josh Groban, da o gostovanju Adriane Lime, Davida Copperfielda in Kelly Clarkson, ki seveda igrajo sami sebe, niti ne govorim. Fajn serija, kjer je nekaj epizod resnično super, nekaj malo manj, vse pa take, da se gledalec sprosti in da rata fan od začetka do konca.

Ocena: 7/10

American Horror Story season 1

Evo ga, prva sezona opevane serije, znana tudi kot Murder House, tematsko osredotočena na varanje, drugače pa zelo izvirna obdelava odnosov med mrtvimi in živimi, kjer praktično ni razlike. Aham, ko umreš dejansko nadaljuješ svoje življenje na popolnoma isti način. Le iz hiše ne moreš, pa maščevalen si, ker so te umorili. Itak, Jessica Lange, soseda zakoncev Harmon (Dylan McDermott, Connie Britton), ukrade vsak prizor, v katerem se pojavi. Izjemna je. Takšna, da ji lahko kadarkoli rečem, da je še zmeraj ena najboljših igralk svoje generacije. Pa tista njena hčerkica z Downovim sindromom, pizda kako nelagodno počutje da gledalcu, ko vkoraka v kako sceno. Pa dvojčka, ki zganjata vragolije. Ostarela služkinja, ki jo Ben Harmon vidi kot poželjivo mladenko. Po obrazu ožgani in tečni Larry (Denis O’Hare). Gejevski možakar, ki ga presenetljivo dobro odigra Zachary Quinto. Mladenič Tate Langdon (Evan Peters), ki se zaljubi v hčerko (Taissa Farmiga) zakoncev Harmon. In še bi lahko našteval. Jebeni The Shining Stanleyja Kurbicka, če pavšaliziram. Sicer pa dovolj dobra, strašljiva in prepričljiva zgodba zaklete hiše, kjer nikoli ni miru pred mrtvimi. Okej, nekaj epizod se resda malce vleče, tempo pa večkrat pošteno pade, toda celota je fina grozljivka, ki zagrabi gledalca. Drži, med živimi in mrtvimi še nikoli ni bilo tako malo razlike kot ravno v prvi sezoni serije American Horror Story.

Ocena: 7/10

The Walking Dead season 1

No, evo, pa sem končno ujel prvo sezono opevane serije The Walking Dead, ki si jo je zamislil Frank Darabont, tudi režiser klasike Kaznilnica odrešitve. Navdušen sem, zelo močno. Lahko bi celo rekel, da sem fan. Brez dvoma ena najboljših pustolovskih zombi grozljivk zadnjih let. Dovolj izvirna, dobro odigrana, vseskozi napeta, prepričljiva, zanimiva, super narejena in izjemno gledljiva serija, kjer gledalec komaj čaka kaj se bo zgodilo. Nimam pripomb, tudi nad zadnjim, precej drugačnim delom ne.

Ocena: 8/10

Californication season 4

Kul serija. Zabavna, prebrisana, odštekana in frajerska, pa nafilana s flmskimi referencami in metafilm fintami, ki so mi bile seveda noro všeč. Je pa to tista sezona, kjer se Hank Moody, ta ultimativni ženskar, znajde na sodišču zaradi seksa z mladoletnico. Itak, David Duchovny je rojen za tako vlogo, enkratno pa mu asistira Evan Handler kot njegov najboljši prijatelj Charlie Runkle. Super sta tudi Natascha McElhone kot bivša partnerka Karen, in Pamela Adlon kot Runkleova bivša žena Marcy, ki se zdaj zaplete z vplivnim hollywodskim plejerjem Stujem Beggsom, ki ga enkratno upodobi Stephen Tobolowsky. Tole je dejansko moja prva sezona mega popularnega Kaliforniciranja, moškega odgovora na Seks v mestu, ki so ga te dni pač vrteli na Planet TVju in je bil pri roki. Najprej nisem bil posebej navdušen, čez čas pa sem padel v zgodbo in v zanimivo ter pestro dogajanje, kjer gledalcu res ni nikoli dolgčas. Dobro se znajde tudi Carla Gugino v vlogi Moodyjve odvetnice Abby Rhodes, svojih pet minut Addison Timlin kot mlada igralka Sasha Bingham, šov pa ukrade enkratni Rob Lowe v vlogi filmskega zvezdnika Eddieja Nera. Kot sem že povedal, filmske refrence in metafilm štosi so daleč najboljši del te sezone, ki gledalca sprošča tudi s svojim obešenjaškim humorjem. Kul serija, kot sem zapisal že na začetku.

Ocena: 7/10

True Detective

Hudičevo dobra serija. Enkratna južnjaška film noir atmosfera, mešanica okultizma, kriminalke, drame, buddy buddyja, antihero dialogov, temačnosti, ezoterike, srhljivke in trilerja, perfektno zapletena, spolirana, elegantna, prepričljiva, gledljiva, zanimiva, briljantno zrežirana, zastavljena, razpletena, zapletena in izpeljana, pa s strani Matthewa McConaugheyja in Woodyja Harrelsona odigrana tako zelo vrhunsko, da gledalec komaj diha. Takojšnji kult, kjer sta detektiva Rust Cohle in Marty Hart že ponarodela. Res navdušen in velik fan že takoj na začetku in do samega konca, kjer se glavna junaka pogovarjata o zvezdah in odideta v legendo. Nekateri so pizdili nad finalom, kar je nepotrebno, saj True Detective ni le navadna zgodba, ki whodunit pač razplete, ampak je veliko več. Je atmosfera, je filing, je tempo, je igra, je režija, je eleganca, je karakterna študija in spoliranost v nulo, kot radi rečemo. Mojstrovina, vsekakor. Močno priporočam.

Ocena: 9/10

The Walking Dead season 2

Hudičevo dobra sezona, še boljša od prve, če prav pomislim. Še posebej v trenutku, ko se izkaže, da ostareli Hershel Greene (Scott Wilson) na seniku skriva zombije. Več ne bo izdal, že to je preveč, jebemti. Padel noter kot za šalo in požrl vseh trinajst epizod, ali še bolje, komaj čakal, da se prične nova. Res dobro narejena serija. Pa zelo kompleksna, kar se odnosov med glavnimi junaki tiče. Še poseben med Rickom Grimesom (Andrew Lincoln) in Shaneom Walshom (Jon Bernthal), ki sta si nenehno v laseh zaradi Lori (Sarah Wayne Callies), ki je med Rickovo odsotnostjo kot veste šmirala s Shaneom. Napeto dogajanje, prebrisane ideje, razkošen budžet, perfektno zastavljena in izpeljana zgodba, na kratko, ena najboljših zombi grozljivk vseh časov.

Ocena: 8/10

True Blood season 4

Razočaran. Zaradi jebenih svetlobnih pizdarij in čarovnice, ki se je vlekla predolgo in postajala čedalje bolj neumen del zgodbe. Prva sezona je bila kul, drugi dve sta bili hudo dobri, tale pa je korak nazaj. Korak v preteran mambo džambo, ki dolgočasi namesto da bi navdušil in gledalca držal v napetosti. Okej, Sookie (Anna Paquin) se zdaj res zaplete z Ericom (Alexander Skarsgård), ki mu čarovnica (Fiona Shaw) popolnoma spremeni karakter, Jason (Ryan Kwanten) pa pade v roke plemenu pol ljudi pol panterjev, ki ga zlorabja po dolgem in počez, toda to ni dovolj za zares dobro sezono. Še posebej glede na trojko, ki je bila res enkratna. True Blood ni več vampirska serija, je le še odskočna deska za vse mogoče bedarije, ki uničujejo dobre momente in nižajo kvaliteto. Škoda.

Ocena: 6/10

The Dean Martin Celebrity Roast: Frank Sinatra (1977)

Samo Dean Martin si je drznil briti norca iz Franka Sinatre. To, kar danes počne ekipa kanala Comedy Central, je mnogo let prej počel Dean Martin. Legendarni zabavljač, ki je vsako leto v Las Vegasu zbral svoje prijatelje in si privoščil znano zvezdo. Tako imenovanega Man of the Hour, nesrečneža, ki so ga potem zmasakrirali vsi gostje. Okej, šale na njegov račun resda niso bile tako divje, grobe in nesramne kot šale, ki jih pokajo v modernih roastih, toda vseeno gre za gledljiv, zabaven, nostalgičen in skuliran šov, kjer nastopajo tiste prave zvezde. Tiste prave legende šovbiznisa, ki jih danes ni več. In leta 1977 je bil na vrsti Frank Sinatra. Verjetno največji zvezdnik vseh časov. Tako velik, da celo med gosti ni bilo večjega. Pa četudi so za mizo sedeli James Stewart, Orson Welles in Gene Kelly. Najbolj zabaven je brez dvoma Don Rickles, najbolj prav pa ima seveda Ronald Reagan, ki pravi: »Franka smo hoteli prepričati, da bi kandidiral za predsednika. Bil bi odličen predsednik. Toda problem je v tem, ker potem ne bi bil več kralj.« Prav imate, to so bili časi, ko so zvezdniki javno pili viski, kadili cigare in se režali iz dna srca. Časi, ki jih ni več. In časi, ki bi jih rad nazaj.

Ocena: 8/10

The Walking Dead season 3

Nisem tako navdušen kot pri prvih dveh sezonah. Preveč pizdarij med ljudmi, premalo z zombiji. Okej, razumem, da vlada kaos in da so tudi ljudje drug drugemu postali zombiji, toda stvari okoli Guvernerja (David Morrissey) so mi bile dejansko povsem odveč, klišejske in dolgočasne. Še posebej, ko je to postala glavna finta cele sezone. So pa mnoge sekvence še vedno enkratne in presenetljivo čustvene. Recimo Lori (Sarah Wayne Callies) in rojstvo njenega otroka, pa Andrea (Laurie Holden) in njeno ujetništvo, pa Rick (Andrew Lincoln), ki ga vse skupaj sesuje, pa seveda tudi Daryl (Norman Reedus), ki končno najde svojega brata Merlea (enkratni Michael Rooker). No ja, pa tudi zajebana Michonne (Danai Gurira), ki se sfajta z Guvernerjem, pa recimo Hershel (Scott Wilson), ki ima bližnje srečanje z zombijem in je uspešno nadomestil v drugi sezoni preminulega Dalea. Ko smo že pri smrtih glavnih junakov, prav te so najboljši deli celotne serije, saj pridejo iznenada in zelo šokantno. Vedno me udarijo na polno, vedno rabim nekaj časa, da pridem k sebi. The Walking Dead še vedno ostaja dobra serija, resda ne več tako enkratna kot v prvi in drugi sezoni, toda vredna ogleda in pozornosti ter seveda nadaljevanja četrte sezone, s katero pričenjam danes.

Ocena: 7/10

The Walking Dead season 4

No, tokrat pa razumem folk, ki pravi, da je The Walking Dead dolgočasna serija. Tale sezona je res najslabša. Prepočasna, preveč razvlečena, celo nezanimiva. Še posebej, ko se glavni junaki ločijo in jim ustvarjalci namenijo preveč časa v solo akcijah. Finta je, da so kot posamezniki premalo karizmatični, da bi ohranili zanimanje gledalca. Ko so skupaj, so super, ko jih ločijo, ratajo dolgočasni. Nekaj vrhuncev seveda je, recimo tista epizoda, ko se Rick & co. udarijo z Guvernerjem, ki se seveda vrne v sezono, toda to je premalo za končni učinek, ki mu manjka marsikaj, da bi zares prepričal, navdušil in držal v napetosti. Razočaran. Zelo močno. Škoda, res.

Ocena: 5/10

House MD season 8

Vem, da sem čudak, ker takole skačem po sezonah in sem iz tretje preklopil na zadnjo, a jebat ga, tako je naneslo. Da sem velik fan Housea, seveda ni treba posebej pisati in lahko preverite pri recenzijah prvih treh sezon. Da sem tudi tole zadnjo, ko so jo malo nazaj vrteli na POPu, požrl kot po tekočem traku in užival kot že dolgo ne, pa tudi ni nobena skrivnost. Super sezona. Zabavna, odštekana, zanimiva, napeta, še vedno dovolj izvirna in fenomenalna, ko pride do epizod, kjer Wilsonu (Robert Sean Leonard) odkrijejo raka. Fajn je tudi nova ekipa, ki jo poleg starih znancev (Omar Epps, Jesse Spencer, Peter Jacobson, Olivia Wilde) sestavljata še Odette Annable kot doktorica Jessica Adams in Charlyne Yi kot doktorica Chi Park. Sem si pa zjebal precej užitka, ker nisem vedel, da je zadnja epizoda res zadnja in sem imel v glavi, da sledi še ena, ki bi stvari obrnila drugače. In ta še ena je bila seveda tista, kjer so kazali snemalne dneve in finte iz zakulisja. Butec na polno. Tega si ne odpustim. To mi je res zajebalo celoten končni filing serije, ki se dejansko konča podobno kot Dexter, vsaj kar se glavnega junaka tiče. Ko smo že pri glavnem junaku, Hugh Laurie je legenda, rojen za to vlogo, rojen za norega doktorja, ki svoje primere rešuje kot Sherlock Holmes. Da šepa je kul. Če ne bi, bi bil preveč popoln. Hendikep ga dela človeškega. Brez hendikepa bi bil robot ali pa se bi mu že zdavnaj zasukalo in bi postrelil vse paciente in sodelavce. Vrhunska serija. Ena najboljših, kar ji je. Za vedno.

Ocena: 8/10

Game Of Thrones season 2

Razočaran. Kar precej, če sem iskren. Premalo zares dobrih momentov, premalo tistega, kar me je tako zelo navdušilo v prvi sezoni. Dve, morda tri izmed desetih epizod je bilo dobrih, ostale so bile precej dolgočasne in premalo zanimive. Manjkala sta tudi Jason Momoa in Sean Bean. Njune karizme in prezence nima nihče od preostale ekipe. Žal. Brez njiju je ta serija izgubila modžo, če me že vprašate za mnenje. Game of Thrones 2 izgleda kot vaja za Game of Thrones 1, če povem direktno. Celo razmišljal sem, da bi nehal gledati. Pa me je vseeno potegnilo nazaj, še posebej takrat, ko so stvari vendarle stekle in se postavile na pravo mesto. Prva sezona je bila presežek, druga ni nič posebnega. Eto. Pa vse to dogajanje na večih frontah istočasno. Saj je zanimivo, intrigantno in dobro spleteno, toda nobena zgodba ni zares super solo, vse skupaj pa se ravno tako ne znajo sestaviti v zadovoljivo celoto. V prvi sezoni so se znale, v drugi se jim o tem le sanja.

Ocena: 6/10