Dekleta ne jočejo

slovenija 2015, scenarij in režija: Matevž Luzar, igrajo: Tanja Ribič, Nina Rakovec, Maša Derganc, Peter Musevski, Jure Heningman, Brane Šturbej

Lahko bi bil bolj dodelan in kompleksen, manj preprost in bolj zahteven, toda celota štima, celota je čisto okej, sproščen, solidno odigran, aktualen in gledljiv filmček, ki ga Luzar, tudi avtor filma Srečen za umret, od začetka do konca odpelje suvereno, prepričljivo in brez večjih napak. Hollywod je navdušen nad takimi babjimi krimi komedijami, ki so pri nas seveda redkost. To je velik plus, to je razlog, da je tale filmčič vreden vaše pozornosti. Maša Derganc je fukiš kot vedno, Tanja Ribič se dobro znajde kot žena ustreljenega tajkuna, Nina Rakovec pa jima brez težav sledi in sreča svojega starega znanca iz filmov Nejca Gazvode. Slovenska realnost je seveda bolj zajebana kot jo slika Luzar, je pa prav to razlog, da film ni zatežen, ampak sproščen in energičen.

Ocena: 7/10

dekleta1

Advertisements

Šiška Deluxe

slovenija 2015, režija in scenarij: Jan Cvitković, igrajo: Žiga Födransperg, David Furlan, Marko Miladinović, Jana Prepeluh

Jan Cvitkovič zna. Tudi, ko sem ga pred leti imel čast spoznati v živo, je to dokazal z levo roko. In Šiška Deluxe je lep dokaz za to mojo trditev. Super slovenski film. Zabaven, gledljiv, dinamičen, fino zrežiran in suvereno odigran. Pravi užitek ga je gledati, pravi užitek je spremljati prigode treh glavnih junakov, ki odprejo picerijo. Aktualen film, pravzaporav. Tak, da bi se lahko zgodil tudi vašemu sosedu ali vam samim. Cvitkovič se je odločil, da bo posnel uspešnico in je posnel uspešnico. To zmore zelo malo naših režiserjev. Velik lajk in takoj v kino, če še niste šli.

Ocena: 8/10

ar-140709997-1000x500

Utrip Ljubezni

slovenija 2015, scenarij in režija: Boris Petković, igrajo: Jernej Gašperin, Judita Franković, Zlatan Čordić Zlatko, Matic Klemenc

Utrip Ljubezni v slovenski film prinaša nujno potrebno pozitivno energijo in dobro glasbo. Tega nam manjka in tega se režiser in scenarist Boris Petković zelo dobro zaveda. Ljubezenska zgodba med raperjem in violinistko (igrata ju Jernej Gašperin in Judita Franković), vonj po filmu 8 Mile, znane face, ravno prav klišejska zgodbica, da ni tečno, raper Zlatko, ki pokaže solidno igralsko predstavo in rap muska, ki zadnja leta žal umira. Lahko bi rekli, da Utrip ljubezni prihaja nekaj let prepozno kot je nekaj let prepozno prišel Hair Miloša Formana, toda Petkoviću je treba sneti klobuk, da se bori za slovenski hip hop in da mu ni vseeno, da ta umira. Petkovič, ki je v segmentu filma Desperado Tonic deloval precej zamorjeno in preveč resno, je tukaj sproščen, naspidiran in tak, da mu gledalec verjame in zadiha z njegovimi liki. Mladinski hip hop filmček, kjer se tudi moja malenkost ponaša z mini vlogico in imenom v odjavni špici. V planu je bil hišnik, pa smo zajebali, zdaj je pač varnostnik. Le toliko, da sem zraven. Le toliko, da lahko rečem, da sem ponosen, da sem delal s Petkovićem. Fajn filmček. Dinamičen, preprost, gledljiv in tak, da bi ga komot prodali čez lužo. Tudi kot tv serijo, če bi bila želja.

Ocena: 7/10

utripljubezni-04-l

Idila

slovenija 2015, scenarij in režija: Tomaž Gorkič, igrajo: Nina Ivanišin, Sebastian Cavazza, Lotos Vincenc Šparovec, Jurij Drevenšek, Nika Rozman, Manca Ogorevc, Damjana Černe, Damir Leventič, Matic Bobnar

Če hočeš Idilo, vse kar lahko dobiš pa je Morana, počakaj. Jp, dragi moji, Slovenci smo končno dobili prvo pravo grozljivko. Čisto pravi slasher. Svoj Teksaški masaker z motorko, če hočete. Jebeno dober žanrski film, ki jih v slovenskem filmu manjka, ali še bolje, jih sploh ni. Slovenski žanrski film je redkost, še posebej, če rata tako fino kot Idila. Premnogi ameriški slasherji nimajo za burek proti Idili, ki jo odlikujejo čudovita fotografija, presenetljivo dobri posebni efekti in za slovenski film nenavadno prepričljiva maska. Po lesenem uvodu, kjer se gledalec ustraši, da bo spet dobil slab slovenski film, se stvari zelo hitro postavijo v prvo smer in začne se napeta, skulirana, dinamična, tekoča in šokantna zgodba, ki spretno obrača klišeje ameriških slasherjev in navdušuje gledalca. In tu je Francl (Lotos Vincenc Šparovec), dežurni psiho, jebeni kmetavz, ki okoli skače s sekiro in s svojim kompanjonom Vintlrjem (Jurij Drevenšek) pobija vse kar leze in gre. Za užitek in za posel, da se razumemo. Drži, Idila je zgodba o tem, kaj vse mora danes v Sloveniji narediti kmet, da preživi in da svoj izdelek lansira na tržišče. In seveda zgodba o tem, da se največji psihoti skrivajo med nami. Prav zato je konec tako zelo srhljiv, pretresljiv in zafukan. Tak, da ga gledalec komaj preživi. In tak, da bi gledalec zakričal skupaj z glavno junakinjo Nino Ivanišin, priložnostno manekenko Zino, ki pride v gore delat fotošuting. S fotografom Sebastianom Cavazzo, kolegico Niko Rozman in stilistko Manco Ogorevc. Da bo nekaj hudo narobe, nakaže že prizor z baburo (Damjana Černe), ki ob cesti prodaja šnops. Tudi zaradi dečka s harmoniko, ki seveda spominja na dečka z bendžom iz filma Odrešitev. Idila je super žanrski film. Tudi za hollywoodske razmere, če prav pomislim. En tak avtohtoni old school slasher, ki jih danes manjka tudi v svetovnem merilu. Takoj v kino!

Ocena: 8/10

slika-600x340-1436524697-1096500

Čefurji Raus

slovenija 2013, režija: Goran Vojnović, igrajo: Benjamin Krnetić, Dino Hajderović, Ivan Pašalić, Jernej Kogovšek, Emir Hadžihafizbegović, Polona Juh, Jernej Šugman, Peter Musekvski, Mustafa Nadarević, Violeta Tomič, Nuša Šenk

Čefurji raus so šli lepo po vrsti. Najprej v roman, nato na oder, zdaj pa še na velika platna. Upal bi reči, da so prav velika platna kot ustvarjena zanje. Ali še bolje, na velikih platnih se počutijo kot doma. Saj veste, ni ga dobrega slovenskega filma brez vsaj enega čefurja. Čefurji so za slovenski film nujni. V njem se dobro znajdejo. Slovenski film je za čefurje drugi dom, če povem še bolj direktno. No, zdaj imamo film, kjer so glavni sami čefurji. Film o čefurjih za čefurje, ki jih je v Sloveniji itak več kot Slovencev. Če bi iz vseh slovenskih filmov nagnali Slovence in jih menjali s čefurji, bi dobili same dobre slovenske filme. Tako je, jebat ga. In pazi to, tokrat je čefur tudi Peter Musevski, do zdaj tipični Slovenec. S čefurjado v Sloveniji ne zgrešiš. Niti pri muski, kaj šele pri filmu. Tega se Goran Vojnovič več kot zaveda, tega se je naučil tudi pir debaklu filma Piran-Pirano, ki so mu seveda manjkali čefurji, da bi bil zares dober. Slovenski film je brez čefurjev statičen, dolgočasen in lesen, z njimi pa dinamičen, energičen, gledljiv in zabaven. Itak, model, ki glavnemu junaku, seveda čefurju, zajebe košarkaško kariero, je Slovenc, trener Jernej Šugman, ki ne šteka čefurske mentalitete in teži tudi zaradi cigaret, pa čeprav ve, da je prav Marko njegov najboljši igralec. Dober film, tekoč, karizmatičen, okej odigran, še bolje zrežiran, čefurski, če hočete. Jasno, ko Marko na koncu odide v Bosno, ga ne prepoznajo niti njegovi ljudje. Zanje je tujec, Slovenec, če povem še bolj jasno. V Sloveniji čefur, v Bosni Slovenec. Ni čudno, da se mu sfuka in da ga matra celo masturbacija.

Ocena: 7/10


Avtošola

slovenija 2014, režija: Janez Burger, igrajo: Gregor Čušin, Maruša Majer, Matjaž Tribušon, Vesna Pernarčič, Vlado Novak, Ivo Ban, Gregor Zorc

Janez Burger zna. 

Janez Burger zna. Od nekdaj in tudi tokrat, ko nam predstavi zelo zabavno, kratkočasno, aktualno, prepričljivo in gledljivo triler komedijo, kjer gledalec pozabi, da gleda slovenski film. V vsakem kadru se pojavi nov znan obraz, Burger pa z njimi ravna vrhunsko. Če hoče slovenski igralec pokazati kaj zna, mora nastopiti v filmu Janeza Burgerja. Res fino je gledati slovenski film, ki diha, razpira krila, sodeluje z gledalcem in uživa na velikem platnu. Večina naših režiserjev svoje filme ubija, Burger pa dela ravno nasprotno. Več kot priporočam.

Ocena: 8/10

avtos_sbGR02

Operacija Cartier, Morana, Carmen, V Leru, Patriot, Socializacija bika

OPERACIJA CARTIER (slovenija 1991, komična drama, režija: Miran Zupančič, igrajo: Borut Veselko, Faruk Begolli, Haris Burina, Judita Zidar, Urška Hlebec, Srečo Špik, Brane Grubar, Majda Potokar, Radko Polič, Nataša Ralijan, Franc Markovčič, Alenka Vidrih, Alojz Svete, Miha Mazzini)

Po mojem skromnem mnenju je tole eden najboljši slovenskih filmov vseh časov. Borut Veselko, ki zadnje čase filme šprica, je Egon, tipični luzer, flegmatik, ošabnež, arogantnež in baraba, ki ima kljub temu dobro srce in bi za parfum Cartier naredil vse. Njegov prijatelj Pesnik (Srečo Špik), ki je napisal več pesmi od Prešerna, nima denarja, da bi jih izdal v knjigi, zato jih okoli prenaša kar v rokopisu. Da se Egon občasno sestaja s priletno prostitutko Karlo (Judita Zidar),  denar služi v tovarni jekla, svoj prosti čas pa preživlja v lokalni gostilni, kjer se ga naliva do zgodnjih jutranjih ur, seveda ni treba posebej izpostavljati in je pač v kontekstu njegovega vsakdana. Nekega dne se spoprijatelji z južnjakom Selimom (Faruk Begolli), ki s prijateljem Ibrom (Haris Burina) živi kar v zapuščenem vagonu, sanjari o Nastassiji Kinski in si na vso moč želi njene fotografije. Egon mu jo seveda priskrbi na lokalnem odpadu, gledalec pa že dobi prvi vrhunec filma, kjer na sceno prileti škrbasta ciganka Nataša Ralijan, ki si čez obraz natakne sliko Nastassije Kinski in zajebava Egona. Operaciji Cartier uspe nemogoče, uspe ji izvrsten scenarij, zelo dobri dialogi, dinamika, dober tempo, ljubezen kamere do igralcev in tiste male scenice, ki se gledalcu za vedno vtisnejo v spomin. Operaciji Cartier uspe tisto, o čemer so ostali slovenski filmi takratnega časa le sanjali. Kulten film, če sem iskren. Poln nepozabnih prizorov, ki so do danes že ponarodeli. Spomnite se ubogega Pesnika in njegovih Izbranih del,od katerih na koncu ne ostane nič. Duhovnika Lojzeta (odlični Brane Grubar), ki pridiga o grehu in pokori, domov pa vodi mlade punčare, jih omami s travo in od njih zahteva packarije. Ibra, ki si je zaradi ljubezni do Ajše (Urška Hlebec) nabavil »ultra pičko hvatno odjelo«, kavbojski klobuk in umetne dlake na prsih. Ubogega Selima, ki hoče ujeti slavo s stanjem na eni nogi in se tako približati Nastassiji Kinski. Boja Judite Zidar z Egonom za ogled nekega filma. Egonovih stavkov Urški Hlebec: «Dej mi mir. Kva buleš vame. Pofuku sem te. Fajn je blo. Kab še rada.« Selimovih groženj o razbitih gobcih med ogledom filma. In seveda, le spomnite se vedno izvrstne in tokrat še posebno živčne Majde Potokar. Zaradi vsega tega mi ni jasno, zakaj so  Operacijo Cartier posneli le za tv. Operacija Cartier je kino material, eden najboljših domačih filmov vseh časov, ki ga je oscenaril Miha Mazzini (scenarij je nastal po njegovem romanu Drobtinice), ki se na hitro pojavi v dobri vlogici kinooperaterja z očali.

Ocena: 9/10


MORANA (slovenija 1993, grozljivka, režija: Aleš Verbič, igrajo: Vojko Zidar, Borut Veselko, Pavle Ravnohrib, Urška Hlebec, Nataša Ralijan, Branko Završan, Damjana Grašič, Iztok Jereb, Zoran More)

Če se ne motim, je tole prva prava slovenska grozljivka. Skupina devetih prijateljev jo z dvema terencema in motorjem mahne v gore iskat Morano, boginjo smrti, ki jih potem enega za drugim brutalno pobije. Vsi igrajo tako zelo slabo, da bi bilo bolje, če bi v gore odšle koze in krave. Morana opravlja dobro delo, saj pobije vse tiste, ki so zanič. In vse tiste, ki preveč govorijo. Šele ko utihnejo, ko so trupla, začnejo igrati dovolj dobro, pa četudi so posebni efekti na stopnji ameriških video smeti, kjer kri nadomesti kečap. Režiser Aleš Verbič si vseeno zasluži pohvale za poskus žanrskega filma, kar je prelomno, toda žal ne učinkuje niti po pomoti. Zgodba na trenutke morda pokaže nekaj zanimivih idej, ki pa se končajo v trenutku, ko Nataša Ralijan obsede Morana in se spremeni v vampirko s podočnjaki. Morana je grozljivka, ki ne bo prestrašila niti otrok, kar je za grozljivko, četudi prvo v slovenskem filmu, seveda zelo slabo. Morana je film, ki si drzne igralsko ekipo kazati od daleč in gledalcem servirati le njihove glasove, se pravi dialoge, kar je grozno, saj so prav dialogi izjemno slabi in bi jih morali iz filma v celoti izrezati. Morana je film, ki nima pojma, da slovenski film pokopljejo prav dialogi. No ja, pa pretepi, ki izgledajo kot igra otrok v vrtcu. Jp, skupina prijateljev jo mahne v gore, sreča Bedanca in ugotovi, da se vsi izrečeni stavki tragično uresničijo. Zakaj za vraga ni nihče rekel, da bi rad igral v boljšem filmu. In še malo trivie, Borut Veselko,Urška Hlebec in Nataša Ralijan so igrali v Operaciji Cartier, Veselko in Ralijanova pa sta leta 1993 skupaj nastopila še v Nasmehu pod pajčolanom.

Ocena: 2/10


CARMEN (slovenija 1995, drama, režija: Metod Pevec, igrajo: Nataša Barbara Gračner, Sebastian Cavazza, Alenka Vipotnik, Ludvik Bagari, Pavle Ravnohrib, Lojze Rozman, Polona Juh, Olga Kacjan, Andrej Rozman, Dušica Žegarac, Gojmir Lešnjak, Ljerka Belak, Gregor Bakovič, Metod Pevec)

Zelo dober slovenski film. Carmen je brez dvoma eden najboljših slovenskih filmov takratnega časa, saj njegova zgodba teče namazano in prepričljivo, dialogi so začuda takšni kot morajo biti, z igralskimi predstavami pa je z drobnimi odstopanji vse popolnoma v redu. Scenaristu in režiserju Metodu Pevcu je torej uspel čudež, ki ga lahko primerjamo samo z Operacijo Cartier in Ekspres ekspresom, njegov film pa ima neverjetno privlačno atmosfero, kjer se zmešajo romantika, socialna drama in komedija. Naslovna junakinja je zapita in zatabletana cipa (Nataša Barbara Gračner), v katero se zaljubi študent Goran (Sebastian Cavazza). Ker ne gre za še eno Pretty Woman, ne bo konec prav nič srečen, temveč realen in tak, da bi se lahko zgodil tudi v resnici. Carmen ima namreč probleme z materjo (Alenka Vipotnik), sicer čistilko, ki je nekoč ljubimkala z nekim opernim pevcem in potem pristala na dnu, kar pomeni, da je punca ves čas depresivna ter brez prave volje za izboljšanje svojega uničenega lajfa. Goran se na vse to požvižga in ji stoji ob strani, smrt njene matere (prizor je fenomenalen) pa stvari še poslabša, tako da punca konča v umobolnici. Žalostna zgodbica, ki gledalcu seže pod kožo, kar je za novejši slovenski film prava redkost. Ljerka Belak je zvodnica, Olga Kacjan, prav tako kurba, Goranu pove, da je Carmen pametna punca, “ker si denar služi s pičko”, Pavle Ravnohrib je lastnik urada za erotično literaturo, Lojze Rozman je njegov oče, Ludvik Bagari je kriminalec Lover, ki na trak posname orgazem, Andrej Rozman, Gojmir Lešnjak in Gregor Bakovič so člani vedno zapite luzerske družbe, režiser Metod Pevec pa se na hitro pojavi v vlogi policista. Ali kot pravi Nataša Barbara Gračner: «Love me tender, zaprli so me, ker sem pela.« Edini minus je seveda strašno pasivna predstava Sabastiana Cavazze.

Ocena: 8/10


V LERU (slovenija 1999, komična drama, režija: Janez Burger, igrajo: Jan Cvitkovič, Polona Lovšin, Nataša Burger, Matjaž Javšnik, Janez Rus, Mojca Fatur, Sašo Hribar, Inacio Bintchende)

Končno se je našel slovenski filmar,  ki je posnel povsem preprost in zelo učinkovit filmček. V Leru izgleda tako, kot da bi ga skupaj režirala John Cassavetes in Jim Jarmusch, kar pomeni, da gre za nizkoproračunski črnobeli filmček, na katerega smo lahko Slovenci še vedno ponosni. Čar filma je izredno preprosta zgodbica z liki, s katerimi se lahko poistovetimo praktično vsi. V Leru je film, ki ga morajo videti vsi študentje. Prav zato je škoda, da ima nekaj nepotrebnih mašil, ki ga na trenutke delajo dolgočasnega. In da ni na trenutke še malce bolj zabaven in živahnejši. Glavni junak je večni študent Dizi (Jan Cvitkovič), ki že nekaj let živi v mrtvem teku, v leru, njegov pivsko razvlečeni vsakdan pa  malce popestri novi cimer Marko (Janez Rus), ki s seboj pripelje tudi nosečo punco Ano (Mojca Fatur). Svojih pet minut dobita še Dizijeva spremljevalka Marina (igra jo žena režiserja Burgerja, Nataša Burger, ki je nadzorovala tudi igro vseh sodelujočih), ki ga ima čez čas vrh glave, saj v življenju ne najde smisla in raje filozofira, pa študentka Evica (Polonca Lovšin), ki neuspešno vzdihuje za njim in ga vzburja s španščino. Debitant Janez Burger je film posnel izredno avtentično in realistično, skorajda dokumentarno, tako, kot če bi v kak študentski dom skrivoma postavili kamero in pač snemali vse kar bi se dogajalo v posameznih sobah. To je v glavnem sicer dobro, toda tu in tam bi bilo vseeno zanimivo videti kaj bolj atraktivnega in ne tako prekleto vsakdanjega. Študentski lajf namreč ni le kajenje, spanje, filozofija o pingvinih, škampih in pumpah. No ja, razen če si v leru. Jp, v slovenski film se je po dolgih letih vrnil František Čap.

Ocena: 7/10


PATRIOT (slovenija 1999, kriminaln akcija, režija: Tugo Štiglic, igrajo: Brane Završan, Tanja Dimitrievska, Roman Končar, Polona Vetrih, Boris Kobal, Radko Polič, Uroš Smolej, Ivo Barišič, Bogomir Veras, Marko Okorn, Jernej Kuntner)

Film, ki mu najbolj zamerim to, da pogori tudi izven akcijskih prizorovPatriot izgleda kot petnajsti del Poletja v školjki, kjer sta Davida Slugo in Kajo Štiglic nadomestila Brane Završan in Tanja Dimitrievska, morje pa jedrska elektrarna Krško. Zgodba prepriča samo do prve eksplozije, ker pa se le ta zgodi že po petih minutah, je jasno, da gre za prekleto naiven in porazen film, ki ga dodatno uniči še strašno slaba predstava Borisa Kobala, ki igra ministra za notranje zadeve. Akcijski prizori so podobni pokom petard za novo leto in nikar ne recite, da je to zato, ker so imeli premalo denarja. Jebat ga, to kar je bila Morana ta grozljivke, je Patriot za akcijske kriminalke. Zakaj za vraga bi  gledali slovenski akcijski film, če vsako leto k nam pride vsaj dvajset ameriških? Ali še bolje, le kdo hoče slovenski akcijski film, ki bi bil slab tudi v primeru, če k nam ne bi bilo nobenih ameriških? Očitno samo producent Roman Končar, ki se je pred leti na podoben način osmešil tudi z Rabljevo fresko, ki pa mi, če sem iskren, sploh ni bila tako zelo slaba. Šov ukrade Uroš Smolej, sponzorjem, med katerimi so bili Adria Arways, Aerodrom Ljubljana, Ab Bergant prevozi, Allied Domenco, Alterna IBM, Akustik Plastik, Auditoria, Avis rent a car, Bombažna predilnica Tržič, BTC Ljubljana, Cankarjev dom, Cankarjeva založba Ljubljana, Carinarnica Ljubljana, Cvetje Eli, Deloreprostudio, Delo, Delo revije, Display-Boris Ogrizek, Dnevnik, Elektronabava, Generalštab Slovenske vojske, G 7, Gio, Grand Hotel Union, Intereuropa, IPH, Fragmat, Izolirka, Jadran-Loewe, Javno podjetje Parkirišča d.o.o., Jutex, KLI Logatec, Komunalno podjetje Ljubljana, Ljubljanske mlekarne, Ljubljanski potniški promet,   Zlatarstvo Laboda, Maximarket, Droga Portorož, McDonalds, Čistilni servis Meh, Metropolismedia, Merkur, Merit International, Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve RS, Ministrstvo za promet in zveze, Ministrstvo za obrambo RS, MIP, Mura, Radenska, Parks, Pizzerija Pingvin, ozvočenje Pirman, Porsche Slovenija, Protokolarni servis Brdo, Protokol republike Slovenije, Piloti helikopterjev, Pivovarna in pivnica Adam Ravbar, Pro Vin, Renault-Revoz, SCT, Slovenijales, Slovenske novice, Slovenijavino, slovenska policija, Smelt, Steyer, Ščurek, Toplarna Ljubljana, Večer, Zavarovalnica Triglav in Javno podjetje Žale, pa sem že leta 1999 pozval, da naj drugič denar raje dajo meni, da bom posnel parodijo Patriota.

Ocena: 2/10


SOCIALIZACIJA BIKA (slovenija 1998, risanka, animacija in režija: Zvonko Čoh & Milan Erič, glasovi: Brane Grubar, Niko Goršič, Violeta Tomič, Maja Sever, Jurij Souček, Gojmir Lešnjak, Brane Završan, Borut Veselko, Spice Boys)

Prva slovenska celovečerna risanka. V Sloveniji se na vsake kvatre zgodi čudež. Socializacija bika je eden izmed teh redkih čudežev. Tudi zato, ker so ga delali toliko časa kot je minilo med posameznimi filmi Stanleyja Kubricka in Terrencea Malicka. Pa zato, ker je v njem kazen za kajenje antievolucija v bika. Zato, ker najboljše pesmi pojejo kravje vime. Zato ker mutantska bolha igra kitaro. Zato, ker se brata Rozina (glas Brane Grubar) in Bruno (glas Niko Goršič) tepeta za Nobelovo nagrado iz znanosti. Zato ker ljubimec asistentke Marte (glas Violeta Tomič) pokaže ogromno rit. Zato, ker se v petih minutah sprehodimo od Ptuja do Egipta. Zato, ker je mleko pijača življenja in evolucije. Zato, ker se bik zaljubi v simpatično kravo. Zato, ker se stojalo za obleke izdaja za vohunskega fotografa. Zate, ker v mikroskop nastavijo videokaseto. Zato, ker se Bruno maskira v ministra. Zato, ker iz vesolja pride marsovec in se spremeni v miš. Zato, ker se princ za sedem let za kazen spremeni v bika.  In seveda zato, ker gre za divjo, energično, noro, smešno, udarno, nenavadno, originalno in ravno prav neumno mešanico tisočerih slikic, ki gledalca streljajo kot podivjane. Kavboj bika socializira v dveh minutah, toreador v desetih, Slovenci pa smo ga v uri in dvajset minut. V čem je razlika? V sami socializaciji, ki tokrat vključuje še evolucijo, saj bik ves čas izgleda kot bik, ki buli v nova vrata.

Ocena: 8/10


Šuplje Priče

slovenija 2015, scenarij in režija: Samir Bajrić, igrajo: Samir Bajrić, Dino Hajderović, Jure Gorjanec, Adis Krećo, Jernej Škulj, Sanja Gregorčič, Borut Veselko,  Saša Pavlin Stošić

Šund po slovensko. 

Evo ga, slovenski žanrski film. In to ne posran kot recimo Izhod, ampak dober, prepričljiv, zabaven, dinamičen, tekoč, zelo solidno odigran, odštekan in tak, da zagrabi gledalca. Itak, Bajrič, ta filmski multipraktik, je fan Tarantina, Ritchieja in Scorseseja, kar je super in stokrat bolje, kot da bi bil fan tečnih slovenskih filmov. Bajrić v slovenski film vrača življenje in energijo. Bajrić je dokaz, da lahko slovenski film rešijo le fani hollywoodskih kultov. In modeli, ki so rasli tudi ob modernih srbskih klasikah, kar je ravno tako super in dobrodošlo. Slovenski film prebudiš tako, da ubiješ njegove klišeje in ga preoblečeš v Hollywood. In Bajriću to uspe na zelo dober način in z mešanico črne komedije, kriminalke in trilerja, ki premore twist, katerega lahko zavida tudi M. Night Shyamalan. In pazi to, Dino Hajderović, tudi zvezda filma Čefurji raus, je homage Joeju Pesciju, kar je za slovenski film taka redkost, da sem komaj verjel. Ti naši mladi filmarji res znajo. In prav to, da ne jebejo AGRFTja in Filmskega sklada, jim omogoča, da snemajo kul filme. Take, da se jim sploh ne vidi več, da so slovenski. Medtem, ko Nejcu Gazvodi še vedno ni jasno, da je slovenski film kot smo ga poznali, že zdavnaj mrtev, Bajrić in recimo Alen Pavšar, režiser filma Vloga za Emo, dokazujeta, da je slovenski film še kako živ, če se ga lotiš na pravi način. Dejan Babošek, režiser Izhoda, je o tem le sanjal in nam dal totalno polomijo, Bajrić pa točno ve kako je treba in gre do konca v svojem hollywoodskem fanovstvu. To, kar je s Šupljimi Pričami uspelo Bajriću, ni s Tu pa tam uspelo niti Mitju Okornu, ki je pač posnel le film za najstnike. Bajrić je šel višje in res posnel film, ki bi ga lahko prodali tudi v Hollywood, ali vsaj na Balkan, če bo šlo in če bo sreča naklonjena. In tu je zgodba o po nesreči ugrabljenem otroku, treh kriminalcih (posrečeni Samir Bajrić, Jure Gorjanec, Jernej Škulj), amfetaminih, balkanskemu mafijcu (izvrstni Adis Krečo), njegovemu tekmecu (odlični Dino Hajderović), njegovi bejbi (zelo solidna Sanja Gregorčič) in psihiatrinji (solidna Saša Pavlin Stošić), ki posluša celotno štorijo in na koncu vendarle pošteka šokanten preobrat. Kot sem omenil že zgoraj, Šuplje Priče, ki so bile najprej spletni fenomen, odlikujejo dobri glumci, še boljši dialogi in dobro zamišljene ter posnete sekvence, kjer Samir Bajrić točno ve kaj hoče. Povedano na kratko, Šuplje Priče so slovenski Hollywood, posnete za drobiž in v dokaz, da se da, če imaš, jajca, vizijo in dobre ideje. Eto.

Ocena: 8/10

hqdefault

Stanje šoka

slovenija 2011, režija: Andrej Košak, igrajo: Martin Marion, Nikola Kojo, Urška Hlebec, Vlado Novak, Aleksandra Balmazovič, Dario Varga, Iva Krajnc, Primož Petkovšek, Emir Handžihafizabegović

Film, s katerim bi lahko dobil volitve.

Pred ogledom tega filma sem bil zelo nervozen, saj sem malo nazaj naredil intervju z režiserjem in scenaristom Andrejem Košakom, kar pomeni, da bi izpadel totalna pizda, če bi ga raztrgal in spljuval. A jebat ga, če bi bil slab, bi to moral narediti, ne bi imel druge izbire, saj pri filmih res nikoli ne blefiram. Tudi zato sem izjemno vesel, da je film dober. Da je zabaven, dinamičen, okej odigran in jebeno aktualen, tak, da bi se lahko z njim zmagalo na volitvah, jebemti. Jp, Košak je za nostalgijo. Košak je za čas, ko smo živeli lepo in nas ni medel totalni kaos. Za čas, ko med ljudmi ni vladalo stanje šoka. Drži, tole ni film o tem, da je bil socializem boljši od kapitalizma, ampak film o tem, da smo bili ljudje v socializmu vseeno bolj srečni. Košak je posnel film z vizijo in kljub temu ni zatežil, kar je za slovenski film redkost. Prav zato je super, da je film komedija. Če bi bil resna drama, bi popušil na celi črti. Tukaj je Košak dobro premislil in se še bolje odločil, zato mu film teče kot namazan. Pa tudi ti trapasti očitki o plonkanju filma Good Bye Lenin so povsem odveč, saj je prav ta film vedno izgledal kot film Andreja Košaka, se pravi kot film, ki ga Wolfgang Becker ne bi nikdar posnel, če ne bi videl Outsiderja. Sicer pa se mi je ta Lenin vedno zdel parafraza Undergrounda Emirja Kusturice, kar pomeni, da Stanje šoka res nima kaj dosti veze s tem filmom. Pa še boljši je, bolj zabaven, bolj izviren in bolj dodelan. Pika.

 

In tu je Peter (Martin Marion), možakar, ki prespi prehod iz socializma v kapitalizem in se sredi devetdesetih počuti kot Englishman in New York, kot nekdo, ki ga je povozil čas, kot vsi tisti nostalgiki, ki danes izgledajo tako, kot da so v komi. Kot sem že dejal, Košak je posnel tako zelo aktualen film, da boste komad dihali. V uvodu resda z nekoliko nerodno in premalo spontano dramaturgijo, ki pa potem steče v pravo smer in film iz minute v minuto spreminja v boljšo in bolj dodelano idejo in zgodbo. In tu je igralska ekipa, kjer razturata Nikola Kojo in Emir Handžihafizabegović, kjer razturata tudi Vlado Novak in Primož Petkovšek in kjer se tudi simpatično zmedeni Martin Marion znajde solidno in morebitni manjko igralskega razpona nadomesti z unikatno prezenco. Nekoliko hladen sem le do Urške Hlebec, ki se nekako ni najbolj znašla s svojim tekstom, medtem ko lahko pohvalim znanko Aleksandro Balmazović, ki je kljub svojim letom najstnico ujela v nulo, če povem po domače. Ambiciozen projekt, ki bi ga lahko vrteli tudi na urah zgodovine, saj izvrstno zajame vse najbolj ključne stvari, ki so se v Sloveniji zgodile po osamosvojitvi. In pozor, med ogledom sem mesendžiral Andreja Košaka in mu povedal, da mi je kul, da lahko med ogledom nekega filma pišem režiserju, ki je ta film posnel. Odpisal je, zato sem se počutil še bolj fino, saj mi je med ogledom nekega filma pisal režiser tega filma. How fucking cool is that, lepo prosim. Po ogledu sem mu seveda čestital in obljubil, da še danes spišem pošteno recenzijo. Dragi Andrej, hvala ti za dober slovenski film.

Ocena: 7/10

 

Vdovstvo Karoline Žašler (1976)

VDOVSTVO KAROLINE ŽAŠLER

Tale film je kronski dokaz, zakaj je bila Milena Zupančič nekoč naša navečja filmska zvezda in ena izmed najboljših igralk svoje generacije. Glavno junakinjo Karolino Žašler s Sladkega vrha namreč odigra tako zelo perfektno, da ji komaj sledimo. Tako zelo doživeto, vživeto in enkratno, da bi se ji lahko klanjala celo Meryl Streep, ki bi lahko zaigrala v ameriškem rimejku, če bi ga kdaj posneli. Zupančičeva ukrade vsak prizor, v katerem se pojavi, pa četudi ji družbo več kot odlično delajo tudi Boris Cavazza, Radko Polič, Dare Ulaga, Zlatko Šugman in seveda Polde Bibič, njen nesrečni mož, ki naredi samomor, ko jo ujame med seksom z nekim mladcem. Jp, Zupančičeva, ki je v režiji Matjaža Klopčiča v Cvetju v jeseni nekaj let prej za Bibiča umrla, zdaj Bibiča spravi v grob, no ja, v reko, kamor odplava z idejo, da je Jurij Gagarin in da gre ne Mars. Vdovstvo Karoline Žašler, sicer ena izmed največjih slovenskih uspešnic vseh časov, je eden najboljših slovenskih filmov vseh časov. Je mojstrovina dramaturgije, igralskih kreacij in režije, ki jim seveda pomaga sočen tekst Toneta Partljiča in tako dobra atmosfera, da človek pomisli, da sploh ne gleda slovenskega filma. Nimaš kaj, sedemdeseta so bila čas, ko so znali Slovenci snemati super filme, ki so jih na polno požirali tudi po celi Jugoslaviji, kjer je prav Karolina Žašler ujela skoraj pol milijona gledalcev. In tu je naša Karolina, najbolj aktualna ženska v mestu, ki si jo po moževi smrti izmenjujejo skoraj vsi moški. Pač z idejo, da če je dala tistemu mladca iz uvoda, da bo dala še njim. Magari samo enkrat, pač zato, da bodo zraven in da bodo del njene fame. Vse do trenutka, ko v mesto pride postavni Boris Cavazza, za prijatelje, Tenor, ki se vanjo zaljubi in ji ogreje srce. Odličen film, eden tistih, ki jih pri nas ne delamo več. Pa gušten in spontan v dialogih, kar je za naše novejše filme kot veste znanstvena fantastika. Bi pa lahko rekel, da je tole eden redkih, če ne kar edini slovenski kultni film, saj so si razna dekleta v sedemdesetih nadela ime “žašlerce”, po Karolini Žašler, v kateri so očitno videle junakinjo.

Ocena: 9/10

To so gadi (1977)

režija: Jože Bevc, igrajo: Bert Sotlar, Boris Cavazza, Milada Kalezič, Radko Polič, Dare Valič, Majda Potokar, Mila Kačič, Maks Bajc, Demeter Bitenc, Dare Ulaga, Manca Košir

“Ti preklemani gadi, samo norca se delajo,” na začetku filma jezno zine Manca Košir. Jp, taki super stavki letijo iz tega legendarnega slovenskega filma, ki se je dolga leta ponašal z nazivom najbolj gledanega domačega filma vseh časov. Nič čudnega, ko pa v njem kar mrgoli znanih imen. Res je, uvodna špica filma To so gadi zgleda kot greatest hits slovenskega filma, ki le redkokdaj zgleda tako zelo simpatično, gledljivo, zabavno in enkratno. Itak, Bert Sotlar je spet oče, Milada Kalezič pa pride v njegovo bajto in zavrti glavo vsem njegovim sinovom (Radko Polič, Dare Valič, Jože Horvat, Andrej Prevc, Bogdan Sajovic), ki pa seveda nimajo šans, saj jo očara šofer avtobusa Boris Cavazza. Super so, čisto vsi po vrsti, pa režiser in scenarist Jože Bevc jim daje enkratne dialoge in prizore, v katerih res uživajo. Že dolgo nisem gledal slovenskega filma, kjer bi se igralci imeli tako zelo fino kot ravno v filmu To so gadi, kjer razturavata tudi Mila Kačič kot soseda Merklinka in Majda Potokar kot varuška Rozi. Škoda, da Kalezičeva in Cavazza nimata še več romantičnih momentov, saj so odlični. Režiser ju kar nekako odreže, če prav pomislim. František Čap ju ne bi, František Čap bi jima dal še več prostora, Bevc pa pač reče: “Jok, brate, odpade.” Očarljiv film, kjer z lahkoto ujamemo tudi prijeme Prestona Sturgesa in Ernsta Lubitscha, kar je za slovenski film seveda čista znanstvena fantastika. Obvezen ogled, tudi za tiste, ki slovenskih filmov ne prenesejo.

Ocena: 9/10

Ko zorijo jagode (1978)

režija: Rajko Ranfl, igrajo: Irena Kranjc, Metod Pevec, Roman Goršič, Lidija Kozlovič, Sandi Krošl, Tanja Gobec, Majda Potokar

Verjetno edini slovenski film, kjer ima glavna junakinja na steni Jacka Nicholsona. Ne bom rekel, da tale filmček, tale zelo prepoznavna slovenska klasika, ki jo je po celi Jugoslaviji videlo več kot 200 tisoč ljudi, nima nekaj napakic, toda te niso usodne, saj gre za nepozabno mladinsko romanco, ki je iz glavne igralke Irene Kranjc s pomočjo antologijskega prizora v kopalnici naredila slovensko Brooke Shields. Lep prizor, nedolžen, čist, nežen, celo romantičen, ko se gleda v ogledalo in nasmiha, potem pa tak, da je konec sedemdesetih za vedno zaznamoval slovenski in jugoslovanski film. Danes bi bilo seveda drugače, danes bi režiserja za tak prizor linčali. Jebat ga, to so bila sedemdeseta, leta svobodne ljubezni, kjer se petnajstletna Jagoda in njen nekoliko starejši fant Dragi (Metod Pevec) za roke seveda prvič primeta v kinu. In pazi to, Jagoda je fanica opernega pevca Ladka Korošca, ki samo zanjo v garderobi zapoje delček Prodane neveste in ji podari avtogram. Aham, to so bili časi, ko so slovenska dekleta oboževala domače zvezdnike. In časi, ko najstnice niso bile tako naivne, da bi zaradi popularnosti tvegale svojo nedolžnost. Dober film, še vedno in za vedno. Mladinski, a ne komedija, marveč drama, zgodba o odraščanju, ali bolje rečeno, zorenju mladega dekleta, ki ves prosti čas namenja svojemu prijatelju Nejcu (Roman Goršič), ki ima težave z očetom. Jagoda bi lahko leta 1978 postala junakinja vseh slovenskih deklet, saj je ravno prav naivna, da ji verjamemo, in ravno prav pametna, da bi si jo lahko dekleta vzela za vzor.

Ocena: 7/10

Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine

slovenija 2011, režija: Miran Zupančič, igrajo: Vlado Novak, Branko Jordan, Zvezdana Mlakar, Mojca Funkl, Iva Krajnc

Maks Bigec, še ena igralska bravura Vlada Novaka, je danes še bolj aktualen kot leta 2011. Je esenca slovenske delavske realnosti, kjer delavcu ne preostane drugega, kot da stvari vzame v svoje roke in ugrabi direktorja (Branko Jordan) firme, ki ga je vrgla na cesto. Natanko to seveda stori glavni junak tega filma, te zelo dobre dramske komedije, ki jo je režiral Miran Zupančič, tudi avtor Operacije Cartier in Barab, ki ga brez slabe vesti proglašam za enega najboljših domačih filmskih ustvarjalcev moderne dobe. Fajn film, res. Tekoč, dinamičen, živ in z dialogi, za katere bi večina naših filmov ubijala. Priporočam.

Ocena: 7/10

DSC_0364.JPG_c8acd641d40a41694ad13c46b59e6f9b

Gremo mi po svoje 2

slovenija 2013, režija: Miha Hočevar, igrajo: Jurij Zrnec, Tadej Toš, Sabina Kogovšek, Milena Zupančič

Če iščete enega najslabših slovenskih filmov vseh časov, je Gremo mi po svoje 2 odlična izbira. To ni film, to je totalno sranje od filma. Dolgočasen, butast, razvlečen, čisto nič zabaven, porazno odigran, še slabše oscenarjen in zamišljen, skratka, čisto dno. Gremo mi po svoje 2 je film, zaradi katerega bi morali Slovencem prepovedati snemati filme. Tako zelo prazen, sterilen, mrtev in brez energije, da bi gledalec najraje storil samomor. Povedano drugače, enka je za oskarja v primerjavi z dvojko, ki je tako slaba, predvidljiva, klišejska in neizvirna, da imamo občutek, da gledamo Gremo mi po svoje 26. Eden redkih filmov, kjer sem resno razmišljal, da bi zapustil dvorano. Prav imate, Gremo mi po svoje 2 zgleda tako, kot da bi ga s fotoaparatom res posneli mulci na taborjenju.

Ocena: 1/10

null

Kresnik: Ognjeno Izročilo

slovenija 2014, režija: David Sipoš, igrajo: Dare Valič, Cene Skrt, Aljaž Simunić, Domen Jančič

Jp, Kresnik: Ognjeno izročilo, ki so ga avtorji za tuje trge prevedli v Kresnik: The Lore of Fire in si ga lahko ogledate na tejle povezavi, je eden redkih slovenskih žanrskih filmov. Fantazijska grozljivka, ali še bolje, čisto prava pravljica o treh mulcih, ki sredi noči iščejo volkove in upajo, da se jim bo v živo zgodila urbana legenda, ki jo že leta pripoveduje njihov dedek Dare Valič. Čudovito posnet film, ki bi ga mladi David Sipoš lahko raztegnil tudi v celovečerno pripovedko, če bi mu seveda dali več denarja. Enkratna je tudi glasbena kulisa, sicer delo Danila Kapela in Tima Žibrata, ki sta isto počela pri filmu Vloga za Emo. Všeč so mi ti mladi slovenski avtorji, ki se zavedajo kako zelo pomemben je prepričljiv miks glasbe in dogajanja. Kul pravljica, res. Z inicijacijskim obredom, kjer najmlajši mulo pošteka, da se da volkove premagati samo z ognjem, ki je tudi glavno vodilo tega 22 minutnega kratkiča, te žepne inačice Gospodarja prstanov, v kateri nas prvič v slovenskem filmu obiščejo tudi vilinci. Priporočam ogled. Plus odjavna pesem Maje Keuc, ki seveda trga gate s svojim vokalom.

Ocena: 7/10

fe13d875064601d5d00c500a44237e41_large

Zapelji me

slovenija 2013, režija: Marko Šantić, igrajo: Janko Mandič, Nina Rakovec, Peter Musevski, Dario Varga, Primož Pirnat, Nataša Barbara Gračner, Gregor Zorc, Ljerka Belak

Zapelji Me, sicer film, ki celo leto ni dobil kino distribucije in je, ko je končno prišel na velika platna, hitro ugasnil, je žal še en tipičen slovenski film. In to kljub temu, da ga je režiral hrvaški režiser, kar je res čudno, če prav pomislim. Ne bom rekel, da je vse slabo in da ni parih okej momentov, toda celota ne prepriča povsem. Celota je preveč statična in hladna ljubezenska zgodba med glavnima protagonistoma (Janko Mandič, Nina Rakovec), ki pač pokažeta jebeno situacijo današnjega sveta. Mandič in Rakovec nista napačna, jima pa šov z lahkoto poberejo stranaskovlogaši, kar seveda ni najbolj dobro. Režiser Šantić ima talent, to dokaže kar nekajkrat, zato bi bilo škoda, da v prihodnosti ne bi dobil še kakega filma. Všeč mi je bilo, da ni zganjal teatra kot premnogo ostalih slovenskih filmov, toda šel je v drugo skrajnost, v pretiran realizem, ki čez čas deluje malce dolgočasno in premalo zanimivo. Kot da bi hotel namerno sesuti vse želje po uspešnici.

Ocena: 5/10

zapeljime-00-l

Vloga za Emo

režija: Alen Pavšar, igrajo: Lara Safran, Slavica Mikač, Jan Pušavec, Monika Oset, Alida Bevk, Tina Gorenjak, Vojko Belšak, Rok Vihar, Marko Ujc, Blaž Setnikar, Manca Košir, Zlatan Čordič, Smiljan Mori, Urban Pajk, Blaž Setnikar, Iztok Gartner

Pa ga imamo. Zelo dober slovenski film. In enega boljših slovenskih mladinskih filmov zadnjih let. Poletje v školjki za novo generacijo, če povem po domače. Ali kot je rekla Manca Košir, ki se glavni junakinji Lari Safran prikaže v fantaziji: “To je film, ki ga mladi potrebujejo.” Režiser Alen Pavšar dela čudeže. Iz slovenskega filma dela hollywoodski film. Ali še bolje, kot za šalo pobije večino klišejev slovenskega filma. Isto velja za igralsko ekipo, ki igra tako kot se igra na filmu ne pa v gledališču. Lara Safran je itak rojena za glavno vlogo srednješolke Eme, ki jo matra kriza identitete. Tako zelo spontana je, da bi jo lahko Ingmar Bergman vtaknil v Poletje z Moniko. Kamera Safranovo ljubi, Safranovi pa se vidi, da je rojena za velika platna. Isto lahko rečem za Slavico Mikač, ki igra njeno koketno prijateljico. Njeno nasprotje. Najbolj aktualno punco na šoli, ki Emo spravi na kriva pota. Mikačeva razturava. Mikačevi ne bo nihče verjel, da tudi v resnici ni takšna kot na filmu. In pozor, obe sta totalni začetnici, igrata pa bolje od večine šolanih slovenskih igralk. Zanimiv je tudi Jan Pušavec, glavni frajer filma, ki v prizoru, ko se pojavi izza avtobusa, izgleda kot Marlon Brando v filmu Divjak. Pušavec je tako čeden, da mu sploh ni treba igrati. Dovolj je, da ga kamera ujame, dovolj je, da tu in tam zine kak stavek. Če bi igral bolje, bi zajebal vlogo in karizmo. Igra točno tako kot mora, točno tako kot je treba. Podobno kot Monika Oset, glavna negativka, tista prava pravljična zlobnica, ki jo zasovražijo prav vsi gledalci v kinu. Super je, natanko taka, da odlično funkcionira v zgodbi in atmosferi. Itak, vrhunska sta tudi Alida Bevk in Vojko Belšak, Emina starša, ki vse prizore izpeljeta izjemno prepričljivo in tako, da bi ju gledalec lahko gledal še v drugem in tretjem delu. Nič drugačna ni Tina Gorenjak, popularna profesorica, ki vodi tv krožek in Emo zvabi pred kamere. To, kar Gorenjakova počne v tem film, ni znala početi še nikoli. Kul je. Točno taka kot se spodobi, točno taka kot mora biti za zadetek v polno. In Rok Vihar kot oče Mikačeve, jebeno dober je. Tako zelo, da gledalca spreletava srh. Res super ekipa, ki jo Pavšar obvladuje kot za šalo. Pavšar je sila talentiran režiser. Že dolgo nisem videl režiserja, ki bi s tako lahkoto obvladoval in vodil svoje igralce. Isto velja za prizore, kjer jih je kar precej resnično odličnih in takih, da očarajo in začarajo gledalca. Pavšar se zaveda, da dela komercialen film. Pop film, če hočete. Toda dela ga kvalitetno in na način, ki ga v naših filmih nismo vajeni. Scenarij je preprost, a učinkovit. Če bi bil bolj dodelan, bi film uničil. Vloga za Emo je film, ki potrebuje točno tak scenarij. Točno take kadre. In točno tako glasbeno spremljavo (delo Tima Žibrata), ki jo Pavšar resnično obvlada v nulo. Resnično sem navdušen nad tem novim slovenskim filmom. Pa ne zato, ker tudi jaz igram majhno vlogico profesorja nemščine, ampak zato, ker je res dober. Prav upal sem, da bo tako. Če ne bi bilo, bi bila cela jeba, saj bi po moje prvič v lajfu spisal lažno recenzijo. Zdaj jo pišem povsem iskreno in z velikim veseljem, saj je film upravičil moja pričakovanja in je še boljši kot sem mislil. Vloga za Emo je generacijski film. Film, ki ga lahko današnja mladina vzame za svojega tudi ob treh zjutraj. Fino posnet, zelo dobro zrežiran, prepričljivo odigran in žanrsko dobro premešan. Nujen ogled. Tudi večkrat, če je treba. Plus Urban Pajk v enkratni vlogici Eminega brata in Mario Knapič v izredno zabavnem prizoru z  mravojedom.

Ocena: 8/10

ema6sbgr

Pot v raj

slovenija 2014, režija: Blaž Završnik, igrajo: Klemen Janežič, Ajda Smrekar, Igor Žužek

Jp, Vinko Moderndorfer nas v filmu Inferno pelje v pekel, Blaž Završnik pa nam kot protiutež ponuja pot v raj. Eden redkih slovenskih filmov, kjer ni seksa. Kjer so samo pogledi, besede in preživljanje skupnega časa. Še Leonardo DiCaprio in Kate Winslet nista zdržala, da ne bi na ladji, ki je šla na pot večne pogube, planila drug po drugem, jebemti ej. Toda Žak (solidni Klemen Janežič) in Lučka (prepričljiva Ajda Smrekar) sta druga špura. Kljub temu, da se znajdeta na jadrnici in da sta skupaj noč in dan nekaj dni zapored. Ona je zjebana zaradi previsokih pričakovanj staršev, on pa od tega, ker so mu starši pred kratkim umrli v prometni nesreči. Dve sorodni duši, torej. Moški in ženska, ki rabita odklop in solo počitnice. No ja, vsaj plan je bil tak dokler se Lučka ne prilepi na Žaka in ga prosi naj jo vzame sabo na plovbo. Zgodba, ki lahko odlično funkcionira tudi izven Slovenije. Prav to je super. To, da imamo po dolgem času slovenski film, ki ga lahko kot za šalo prodamo kamorkoli. Jadrnica, moški in ženska. Celo uro in pol. Zelo zahtevna naloga, ki pa jo Završnik, Janežič in Smrekarjeva opravijo z odliko. Prav zato je škoda, da pride do tistega prizora s kartami, ki je tako zelo zoprn, da skoraj ubije film. Tako zelo posiljen, nespontan, slabo zamišljen in porazno odigran, da bi gledalec zakričal od razočaranja. Nič boljši ni prizor malce pred tem, ko se Žak in Lučka tečno režita ob strelu rakete. Res škoda za ta dva mimostrela, ki ustavita perfekcijo in znižata končni vtis, ki pa je vendarle izjemen dosežek slovenskega filma. Robert Redford je bil lani sam na morju v filmu All Is Lost in ga ne bi odrešila niti ženska, Suraj Sharma se je predlani v filmu Life Of Pi na čolnu znašel s tigrom, Žak pa v svojo samoto vendarle spusti mladenko, ki pa mu ne prižge čustev, ampak je pač zraven. Najprej za dekoracijo, kasneje pa seveda za prijateljico in sopotnico, ki bi rada našla svoj raj. Kot Brooke Shileds v Plavi laguni, le da za to ne rabi moškega. Presenetljivo dober film. Priporočam. Kljub temu, da sem še vedno jezen za tisti drek s kartami in smejanjem v nebo.

Ocena: 7/10

POT-V-RAJ-sbgr4

Inferno

inferno-05-l

slovenija 2014, režija in scenarij: Vinko Möderndorfer, igrajo: Marko Mandić, Medea Novak, Marko Bukvič, Lara Volavšek, Renato Jenček, Jernej Šugman, Jana Zupančič, Sebastian Cavazza, Silva Čušin, Marko Okorn, Silvo Božič, Jožica Avbelj, Marinka Štern, Valter Dragan, Mirjam Korbar, Peter Musevski, Robert Prebil, Helena Peršuh, Klemen Mauhler, Miha Rodman, Benjamin Krnetić, Jan Bučar, Lotos V. Šparovec, Dejan Spasić, Maša Derganc

Film, s katerim bi lahko začeli revolucijo.

Inferno prihaja ob pravem času. Še bolj kot takrat, ko so Slovenci demonstrirali proti Janši in ostalim politikom, ki so nam zjebali državo. Zdaj Slovenci namreč demonstrirajo za Janšo. Jp, namesto, da bi šli na ulice in se borili za svoje pravice, so šli na ulice, kjer zahtevajo svobodo za politika, ki je bil del elite, katera nam je ubila državo. In tako nori Slovenci nujno potrebujejo tako nor film kot je Inferno. Tako kruto, celo stripovsko pretiravanje, s katerim nas hoče Vinko Möderndorfer, tudi režiser zelo dobrega Predmestja in odlične Pokrajine št. 2, prebuditi iz zimskega spanja in apatije, kjer nam je vseeno, da so nas nategnili in sesuli v prah. V Sloveniji tako hudo kot kaže Möderndorfer še ni, bo pa, če se ne bomo zbudili in če nam bo najbolj važno le to, ali bo Janša zunaj ali ne. Če se Slovenci po Infernu ne bodo zbudili, jih čaka Inferno. Jebeni Dantejev pekel, kjer te ne odreši niti smrt. Jasno, v prvem planu je Marko Mandić, radna klasa, ki se mu zgodijo vse mogoče slabe stvari. Tipični slovenski delavec, ki je svoje pravice zgubil že zdavnaj. In prav ta delavec je zdaj na pragu v pekel in bo v peklu, če se ne bo prebudil. Zelo zajeban film. Težek, depresiven, črnogled, šokanten, nelagoden, krut, mukotrpen, tragičen in tak, da sfuka možgane. In pazi to, med odjavno špico ni glasbe, kar je itak čisti pogreb, alegorija na trenutno stanje v naši državi. Prav zato je škoda, da gledalec med sponzorji opazi Zorana Jankoviča, ki je očitno podprl film. To je bulšit. To je žalitev radne klase in gledalca, ki mu ni vseeno. To je napaka, ki sesuje poanto filma. In željo, da bi Möderndorfer prebudil Slovence. Jankovičevo ime med odjavno špico je delanje norca. Tega si film, ki se gre revolucijo, ne bi smel dovoliti. Okej, dovolj filozofije, gremo še malo na same filmske prvine. Dramaturgija načeloma štima, je pa res, da so nekateri prizori odigrani s premalo gušta in prepričljivosti. Nekoliko preveč gledališko, če udarim direktno. Mandić, ki je eden redkih moških, ki so v slovenskem filmu pokazali svojega korenjaka, se resda trudi, toda v nekaterih drugih vlogah je že znal biti boljši. Malce pretirava, ko ne bi smel, malce premiren je, ko bi ga moralo raznesti. Ne zna najti pravega ravnovesja. A nič usodnega, še vedno je dovolj dober in karizmatičen, da zvozi do konca. Za razliko od kakega Šugmana, ki v vlogi zavaljenega direktorja ne prepriča. Cavazza je kot vedno sila povprečen in le pozira, Medea Novak pa je zelo solidna kot trpeča ženska, žena in mati. Möderndorfer na srečo nima težav s tempom in dinamiko, kar pomeni, da film lepo teče in spretno obrača gledalca, le Renato Jenček kar precej časa ni dovolj prepričljiv, a se v ključnih momentih vendarle sestavi in strese gledalca. Brez panike, Inferno je dober slovenski film. Je tretji zelo dober film Vinka Möderndorferja. Je poziv k revoluciji, kjer se mora delavec upreti še preden se mu začnejo dogajati tako zelo tragične reči kot Mandiću. Preden tako popizdi, da šefu zlomi roko. Edino to nas bo namreč rešilo poti v pekel.

Ocena: 7/10

inferno-04-l

Lažnivka, Nasvidenje v naslednji vojni, Splav meduze, Želim vse, Pesnikov portret z dvojnikom, Sreča na vrvici

 LAŽNIVKA (slovenija 1965, drama, režija: Igor Pretnar, igrajo: Majda Potokar, Bata Živojinović, Angelca Hlebec, Snežana Mihajlović, Irena Prosen, Alenka Rančić)

Igralska bravura Majde Potokar.

Majda Potokar je bila Duša Počkaj, le da se je hitreje postarala, igrala pa je vsaj tako dobro kot Bette Davis, ki bi jo lahko upodobila tudi v kaki biografiji. Majda Potokar je bila brez dvoma ena največjih slovenskih igralk, ki se je vedno požvižgala na tipično zvezdništvo. Vedno je raje samo igrala. Tiho, predano in mojstrsko. Poznali so jo vsi. Poznali so jo tudi tisti, ki niso poznali niti Staneta Severja. Igrala je vse do smrti. Posnela je malo filmov. Tako kot vsi veliki slovenski igralci. Stavila je na kvaliteto, ne na kvantiteto in zmagala. V Lažnivki je zaigrala Branko, žensko, ki nima sreče v ljubezni. Vse njene sodelavke so se poročile in si našle fanta. Ona ne. Ona čaka princa na belem konju. Na nekoga, ki bi ga ljubila z dušo in telesom. Princ pride in jo osvoji (igra ga Bata Živojinovič). Branka je srečna in zaljubljena. V žep mu porine celo milijon dinarjev, ker ve, da je v finančni stiski. Sodelavkam obljubi presenečenje, na koncu pa se izkaže, da je njen princ velik lažnivec, baraba in ženskar. Branka ostane sama. Branka ponovno postane slovenska inačica nesrečnega Martyja, ki ga je v istoimenskem filmu odigral Ernest Borgnine. Solze, poslovilni ples in konec filma. Kratko, jedrnato, prepričljivo, čustveno izjemno močno in učinkovito.

Ocena: 7/10


NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI (slovenija 1980, vojna drama, režija: Živojin Pavlović, igrajo: Metod Pevec, Boris Juh, Tanja Pobrežnik, Barbara Levstik, Ivo Ban, Zvone Hribar, Demeter Bitenc)

Samo srbski režiser je lahko leta 1980 v Sloveniji posnel film, kjer glavni junak  partijo zavrne že ob koncu vojne.

»Sem proti Hitlerju, za Stalina mi pa tudi ni,« svojim soborcem razlaga partizan Berk (Metod Pevec), ki se v anale slovenskega filma zapiše tudi zavoljo prizora, kjer si svoj penis umiva direktno v kamero. Nič čudnega, da ga kolegi gledajo postrani in da se zares spoprijatelji le s španskim borcem Antonom (Boris Juh). Enobejevci nad filmom razumljivo niso bili prav nič navdušeni, saj jih je slekel do kosti in pokazal tudi tisto, kar ostali filmi niso upali. Izjemno prepričljiva, odlično narejena in dovolj krvava vojna drama, ki se je ne bi branil niti Sam Peckinpah. In zgodba o partizanu, ki seksa tudi z domobrankami, kar je čista provokacija. In jasno, mladi Metod Pevec, vroč po filmu Ko zorijo jagode, je leta 2003 režiral mojstrovino Pod njenim oknom.

Ocena: 8/10


SPLAV MEDUZE (slovenija 1980, drama, režija: Karpo Godina, igrajo: Olga Kacijan, Vladislava Milosavljević, Frano Lasić, Boris Komnenić, Miloš Battelino, Peter Boštjančič, Bor Štiglic)

Debi režiserja, ki nam je leta 1982 dal Rdeči Boogie, izgleda kot debi režiserja, ki nam leta 1982 ne bi dal Rdečega Boogieja.

Splav meduze, kjer se slovenskega jezika skorajda ne sliši, je bolj kot ne čisti dolgčas. Kvazi art drama o življenju, razmišljanju in delu skupine umetnikov, ki pecajo dve učiteljici (Slovenko Olga Kacijan, Srbkinjo Vladislavo Milosavljević). To je v glavnem vse, plus Miloš Battelino v vlogi najmočnejšega možakarja na svetu. Preveč arta in premalo filma, če poenostavim. Čista avantgarda, ki sicer dobro ujame čas po prvi svetovni vojni, a kmalu izvodeni in se spremeni v kvazi arty prepucavanje.

Ocena: 5/10


ŽELIM VSE (slovenija 2004, drama, režija: Brane Bitenc, igrajo: Sebastijan Cavazza, Polona Juh, Iva Babič, Gojmir Lešnjak, Gaber Trseglav, Vida Gostenčnik, Barbara Medvešek)

Soliden tv filmček, ki bi kot za šalo funkcioniral tudi na velikih platnih.

Sebastijan Cavazza, ki smo ga že leta 2004 videvali v praktično vseh domačih tv serijah in filmih, je Adam Rojc, čistokrvni japi, ki želi vse. Ki želi več denarja, več žensk in več ugleda. Kljub temu, da ga doma čaka noseča punca Iva Babič. Ne glede na to, da lahko zaradi afere s Polono Juh zapravi sila važen posel. Pač zgodba o tipu, ki nima nikoli dovolj in ki vedno hoče še nekaj več. Jasno, če bi živel v Ameriki, bi se spremenil v Patricka Batemana in začel iz dolgega časa pobijati ženske.

Ocena: 7/10

PESNIKOV PORTRET Z DVOJNIKOM (slovenija 2003, drama, režija: Franci Slak, igrajo: Pavle Ravnohrib, Mario Šelih, Vlado Novak, Manca Dorrer, Matjaž Tribušon, Milada Kalezič, Nataša Barbara Gračner, Ludvik Bagari, Brane Završan, Primož Ekart, Janez Škof, Marko Mandič, Karin Komljanec, Veronika Drolc)

Močno skrajšana in ne povsem prepričljiva reciklaža zelo dobre tv serije, ki jo je Franci Slak tri leta kasneje po nepotrebnem porinil še v kina.

Petdelna tv serija, ki jo je naša televizija prvič zavrtela leta 2000, je sprožila hudo različne odzive gledalcev. Eni so se dolgočasili in zaspali že med prvim delom. Drugi so se zgražali in režiserju očitali, da našega največjega pesnika ne bi smel prikazati kot pijanca in ženskarja. Sam pa sem močno užival, požiral dogajanje na malih ekranih in v svoji radijski oddaji gostil Pavleta Ravnohriba in Maria Šeliha. Leta 2003 je v kina usekal še film, premalo atraktivna in nekoliko površna inačica tv serije, ki sta ga seveda videla samo Franci Slak in Pavle Ravnohrib, kar je kljub minusom precej žalostno, saj gre vendarle za biografijo našega največjega pesnika.

Ocena: 5/10


SREČA NA VRVICI (slovenija 1977, mladinska komična drama, režija: Jane Kavčič, igrajo: Matjaž Gruden, Vesna Jevnikar, Andrej Djordjević, Ivo Ban, Lidija Kozlović, Miro Podjed, Manca Košir, Stane Potisk, Brane Grubar)

Eden najlepših mladinskih filmov vseh časov.

Le kaj reči o tejle domači klasiki, ki je leta 1977 obnorela celo Slovenijo in bi, če bi jo posneli čez lužo, obnorela tudi ves svet. Zgodba o dečku in psu, o Maticu in novofundlandcu Jakobu, ki sredi Ljubljane zganjata cirkus, kjer so tudi Indijanci, hišni svet, tečni profesorji in mama, ki hoče Jakoba seveda spraviti na deželo.  Naslovna pesem je bomba, roman je napisal Vitan Mal, Matjaž Gruden pa je tako kot vsi slovenski mladi igralci utonil v pozabo. Kaj hočemo, Slovenija pač ni Amerika, kjer bi se pobič brez dvoma spremenil v najbolj plačanega mulca na svetu. Jane Kavčič je prav s temle filmom ujel esenco mladinskega žanra in posnel klasiko, ki se lahko mirne duše primerja s Kekcem in Ne joči Petrom. Naslovna pesem je seveda ponarodela, film pa premore tako veliko nepozabnih prizorov, da jim gledalec komaj sledi. Obvezno čtivo vsakega otroka in tudi odraslih, ki so rasli ob tejle preprosti, dinamični in očarljivi mojstrovinici.

Ocena: 9/10

Panika

slovenija 2013, scenarij in režija: Barbara Zemljič, igrajo: Janja Majzelj, Gregor Zorc, Vladimir Vlaškalić, Pia Zemljič, Milena Zupančič, Ivanka Mežan, Jernej Šugman, Barbara Cerar, Desa Muck, Gašper Tič, Mojca Funkl, Mirjam Korbar, Saša Pavček, Nina Valič, Igor Žužek

Čudež: Slovenija ima romantično komedijo.

V slovenski film le redkokdaj zaide žanrski film, še posebej tipičen hollywoodski, recimo romantična komedija, ali če hočete, dramedija, da bomo še bolj natančni. Tega slovenski film ne pozna, ali drugače, temu se slovenski film izogiba. Prav zato je Panika tako zelo poseben, drugačen in dobrodošel slovenski film. Slovenska Bridget Jones, sicer pa ekranizacija romana Dese Muck, ki se seveda pojavi v cameo vlogici v skupini za samopomoč, kamor pride tudi glavna junakinja Vera, ki jo igra Janja Majzelj. Nekaj felerjev je, pa preveč poenostavljenih in celo malce neumnih ter nerealnih prizorov in dialogov (recimo tisti, ko Vera svoji najstniški hčerki ponudi kolo, da bi šla živet k njej), toda celota je dovolj zabavna, simpatična in solidno odigrana komična dramica, ki kratkočasi gledalca. Metod Pevec bi iz tega filma seveda naredil globoko in tenkočutno dramo, Barbara Zemljič pa raje naredi preprosti romcom in povoha Hollywood. Lahko bi rekel, da je notri tudi precej stare šole slovenskega filma, tudi zaradi Milene Zupančič in še posebej zaradi Ivanke Mežan, ki je dobra protiutež ponorelemu modernemu svetu. Zemljičeva je uspela ujeti atmosfero starih dobrih slovenskih komedij in jo solidno premešati z novimi trendi, ki slovenski film ponavadi ubijajo. Tokrat temu hvala bogu ni tako, tokrat film živi in diha z gledalcem. Aham, Panika je okej slovenski film, ljubezenski trikotnik, kjer se glavna junakinja, poročena z Rudijem (Grega Zorc), zaplete z najboljšim prijateljem Mitjo (Vladimir Vlaškalić), ki seveda z njo vara svojo ženo Jasno (Pia Zemljič), ravno tako družinsko prijateljico. Idealno za tipičen samomorilski, depresiven in mrtev slovenski film, po novem očitno idealno tudi za povsem solidno slovensko romantično komedijo.

Ocena: 7/10

Rok, rada te imam, Kaja

Če se ne motim, so tale film posneli v Celju. Celo Vladimira Skale igra, jebemti ej. Pa dijaki Srednje družboslovne šole Celje, ki so prevzeli glavne vloge in spisali tudi scenarij. Ljubezenska zgodba, kjer se ne preveč atraktivna Kaja zaljubi v novega sošolca Roka, ki ji ga skuša speljati najboljša prijateljica. Prvi film iz cikla “Prve ljubezni”, ki ga je blagoslovil Janez Lombergar, takratni odgovorni urednik, ki je bil očitno na kreku. To je film za mularijo, ki še vedno misli, da je Poletje v školjki najboljši film vseh časov. In za mularijo, ki seveda še nikoli ni slišala za Spielbergovega ETja. Čisto sranje, kjer bi glavne vloge bolje odigrali celo dojenčki. Upam, da ni bil kdo od ekipe kasneje sprejet na AGRFT, recimo tisti, ki je posnel Nebo gori modro, verjetno najslabši slovenski film vseh časov. Tako zelo posran film, da lahko režiser, scenarist, redaktor, oba dramaturga, direktor fotografije, oba zvokovna snemalca, montažerka, zvokovni obdelovalec, producent, tajnica režije, asistentka režije, glasbeni opremljevalec in še kdo napravijo skupinski samomor. Skupaj z Zvedano Mlakar, Petro Pogorevc in Boštjanom Bratušo vred seveda.

Ocena: 1/10

Short-Film-Directors