Houston We Have a Problem

HOUSTON WE HAVE A PROBLEM!

Ko pride do Tita, tega hollywoodskega zvezdnika, ki si je lahko kot predsednik Jugoslavije privoščil prav vse, je vse ena velika enigma. Tako velika, da človek verjame vse, kar mu povedo. Tudi to, da je bil v resnici ženska. Tudi to, da je umrl že med vojno in so ga zamenjali z ruskim vohunom. Zakaj torej ne bi verjeli, da je imel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vesoljski program, ki ga je za velike pare prodal Američanom, ko je bil na obisku pri JFKju. Vesoljski program, ki seveda potem ni deloval, kar pomeni, da so hoteli Američani svoj denar nazaj. Tito jim je potem dal še Yugota, ki pa je bil ravno tako nateg, se pravi, da je Američane zafrknil dvakrat. In pazi to, malo za tem, ko je Tito obiskal New York, kjer se je za las ognil atentatu, so ustrelili JFKja. Naključje ali kaj povsem drugega? Kdo bi vedel, jebemti. Še posebej zato, ker je bil Tito velik prijatelj Fidela Castra, ki ga je redno zalagal s cigarami, ki jih je Tito seveda kadil tudi Nixonu pod nos. Kakorkoli že, Žiga Virc je posnel izjemen mokumentarec, kjer se vse stvari enkratno poklopijo na način, da bi jim lahko res verjeli. Še Slavoj Žižek, ki nastopa v štumfih, jim verjame, če prav pomislim. Ali še bolje, mora jim verjeti, če hoče nastopati v tem kultnem filmu, ki bi ga morali videti tudi vsi Američani in Rusi. Je pa to zgodba o jugoslovanskem inženirju, ki se po mnogih letih bivanja v ZDA, kamor je seveda moral na Titov ukaz, vrne domov, da bi srečal hčerko. Spominja se tudi sodelovanja pri vesoljskem programu in odhoda v NASO, kamor so poslali naše strokovnjake, da bi pomagali Američanom. Spominja se zamolčanih dogodkov iz zgodovine, ki bo za vedno zavita v tančico skrivnosti. Še posebej, če verjamemo Žigi Vircu in njegovim teorijam zarote. Ali kot pravi Žižek: “Finta teorije zarote je v tem, da je lahko resnična in da se skriva za tem, da je teorija zarote.” Super film, res. Zanimiv, nostalgičen, zabaven, prebrisan in tak, da ga zlepa ne pozabiš.

Ocena: 8/10

Macbeth, The Boxtrolls, Citizenfour

MACBETH

Od tega filma se je pričakovalo veliko. Michael Fassbender kot znameniti Shakespearjev junak Macbeth in Marion Cotillard kot njegova Lady. Kombinacija, ki ne more zgrešiti. Me je pa skrbel režiser Justin Kurzel, ki je totalni novinec brez pravih izkušenj. Imel sem prav, film je butnil v kina povsem nevidno. In iz dvoran nato na tak način tudi izginil. Kot da ga sploh ni bilo. Kot da Michael Fassbender v vlogi Macbetha ne zanima nikogar. Problem je, da se film sprehaja med artom in komercialo. Da je temačen, zlovešč in depresiven, hkrati pa razkošen, epski in akcijsko naravnan. Hollywood in anti Hollywod v enem, če hočete. Finale in uvod sta super, vmes pa se malce vleče in dolgočasi. Sicer pa, le zakaj bi leta 2016 spet potrebovali dramatizacijo Macbetha?

Ocena: 5/10

THE BOXTROLLS

Sila povprečna in kljub dokaj izvirni ideji precej nezanimiva animiranka, ki hoče furati špuro Tima Burtona in biti hkrati tudi userfriendly. Slaba kombinacija in razočaranje. Sicer pa zgodba o siroti, ki spozna svet bizarnih podzemnih škratov, ki zbirajo smeti.

Ocena: 4/10

CITIZENFOUR

Vem, da je tale doku o žvižgaču Edwardu Snowdenu sila pomemben, toda meni osebno ni potegnil. Ne kot tematika, ne kot nekaj, kar bi me prepričalo in fasciniralo. Nimam kaj, sem pač naivna budala.

Ocena: 5/10

Combien Tu M’Aimes?

COMBIEN TU M’AIMES?

Monica Bellucci je Malena, no ja, Daniela, hudo fatalna prostitutka, pred katero padejo vsi. Čisto vsi. Tudi tisti, ki niso padli še nikoli. Celo tisti, ki ne bi padli niti pred Sophio Loren kaj šele Gino Lollobrigido. Punca ima vse, kar mora imeti kurba, da ji posel sveti. Velike prsi, polno zadnjico, opojne boke in karizmo. Če bi v slovarju iskali žensko, bi našli njeno ime. Če bi vam računalnik sestavil popolno bitje, bi sestavil njo. Je ena in edina. Nič čudnega, da se vanjo zaljubijo prav vsi moški v mestu in da jim po prvem dotiku odpove srce. Vsi so nori, divji, razgreti in na kolenih. Kljub temu, da je prostitutka. Kljub temu, da jih menja kot spodnje hlačke. In potem pride Francois (Bernard Campan), sila povprečni, navadni in nič kaj privlačni Forrest Gump, očitno fan filma Pretty Woman, ki jih ponudi sto tisoč evrov na mesec. Sto tisoč evrov za ljubezen. Sto tisoč evrov za vprašanje: “Combien tu Aimes?,” po naše: ‘Koliko me ljubiš?’ Res je, tipa zanima ljubezen in zanjo je pripravljen plačati. Če bi hotel seks, bi bilo dovolj 20 evrov. Ker hoče ljubezen, mora plačati 99.980 evrov več. Vsak mesec znova. Dokler mu ne zmanjka denarja, ki ga je zadel na loteriji. Zelo očarljiva, šarmantno zabavna, ravno prav navihana, dovolj seksi in močno pretočna ljubezenska komedija, ki ima čisto vse, kar se od nje pričakuje. Se pravi vse tisto, kar manjka podobnim ameriškim izdelkom.

Ocena: 8/10

Captain America: Civil War

 

CAPTAIN AMERICA: CIVIL WAR

Jp, politika je kurba. Tudi tokrat, ko poseže celo med naše superjunake, med naše Avengerse, ki se ločijo na dva tabora. Kot Možje X, kot Superman in Batman. Nop, ne grejo na temno stran sile, le hendlati morajo politične intrige, kjer jim prepovejo avtonomnost. Le kako tudi ne, ko pa med svojimi akcijami, kjer vedno znova rešujejo svet, po nesreči pobijejo tudi nekaj nedolžnih civilistov. Na eni strani imamo tako ekipo Captaina Americe (Chris Evans), na drugi pa ekipo Iron Mana (Robert Downey Jr), kjer je recimo tudi Black Widow (Scarlett Johansson). In pazi to, Iron Man na svojo stran dobi tudi Spider-Mana (Tom Holland), totalnega začetnika, ki sanja, da bo nekoč postal superjunak, kar pomeni, da je fan vseh svojih nasprotnikov. Prav te sekvence so najboljše. Prav Spider-Man sprosti celotno dogajanje in doseže vrhunec filma pri prepucavanju med nekdanjimi prijatelji. Itak, zraven je tudi Ant-Man (Paul Rudd), zraven so vsi razen Rhora in Hulka, če prav pomislim. Zakaj pa ne, jebemti. Pač še eno poglavje Avengersov, ki se mu pač reče Captain America: Civil War. Gledljiva, dinamična, akcijsko dovršena in čisto nič dolgočasna superhero pizdarija, kjer šov za nekaj trenutkov ukrade Hawkeye (Jeremy Renner), medtem ko sta si Iron Man in Captain America tako zelo v laseh, da ne zaznata načrta glavnega negativca Zema (Daniel Bruhl), ki se spretno igračka z možgani nesrečnega Winter Soldierja (Sebastian Stan). Tretje poglavje Captaina Americe je enako kul kot oba Avengers filma, kar pomeni, da več kot preseže zelo povprečen prvi del, hkrati pa seveda zaostaja za presenetljivo dobrim drugim.

Ocena: 7/10

Planeta Singli

PLANETA SINGLI

Planeta Singli, po naše, Planet samskih, je hollywoodska komedija, o kateri lahko Hollywood samo sanja, ali še bolje, zanjo ubija. Mitja Okorn, tudi režiser prekrasnega filma Pisma svetemu Nikolaju, je očitno rojen za take vrste filme. Za obrtniško popolne komercialne prijeme, ki je spretno zapakira v miks komedije, drame, emocij in kvalitete. Mitja Okorn se je naučil vsega, kar mora režiser vedeti o snemanju dobrega filma, zato je čas, da s Poljske pobegne v Hollywood. Hollywood je ustvarjen za Okorna, Okorn pa bi se v Hollywoodu seveda počutil kot doma. Pa ameriške igralke bi umirale zanj. Za vse te njegove super ženske vloge, ki ji zdaj igrajo poljske lepotice. Okorn je hitmejker, ki ga Hollywood nujno potrebuje. Hvala bogu, da je spizdil iz vukojebine, ki se ji reče Slovenija, in da nam zdaj daje filme, ki je pač snema drugje. Če bi jih snemal tukaj, gotovo ne bi bili tako zelo lepi, čustveni, čarobni in perfektno zmontirani. Tukaj bi bil zafrustriran, tečen in depresiven. Moral je ven. Edino zunaj je lahko našel svoj film. Jup, Planet samskih je še en odličen film Mitje Okorna, morda kanček predolg in pikico slabši od Nikolaja, ampak vseeno odičen in tak, da bi lahko prodali kamorkoli. Tudi v Bollywood, če hočete. Močno priporočam.

Ocena: 8/10

Crazy, Sexy, Cool: The Tlc Story

CRAZY/SEXY/COOL: THE TLC STORY

Presenetljivo prepričljiva, dovolj kvalitetna, dinamična, zanimiva in solidno odigrana biografija mega popularnega ženskega tria TLC, kjer so glavne igralke skorajda čista vizualna kopija pravih članic skupine. Muska, zakulisje umazanih poslov, ljubezenske težave in seveda prezgodnja smrt Left Eye, vse to in še več ponuja tale živahen biopic, ki bi si zaslužil tudi kino tretma.

Ocena: 7/10

Cake

CAKE

Sama zgodba o prebolevanju izgubljene osebe ni nič novega in posebnega, je pa fino gledati Jennifer Aniston, ki končno ni več Rachel Green iz Prijateljev, ampak zelo solidna in presenetljivo doživeta dramska igralka. Ko sem bral kako jo hvalijo, nisem verjel, da bo res dobra. No, zdaj vem, da je lahko, ko ji dajo pravo vlogo in ko se od nje ne zahteva le neskončno recikliranje Rachel Green.

Ocena: 6/10

Daddy’s Home, Ride Along 2, No Good Deed, Sisters, Fifty Shades of Black, Pride, The Hundred-Foot Journey

DADDY’S HOME

Nekoliko preveč user friendly, a vseeno gledljiva in solidno zabavna družinska komedija, kjer se za naklonjenost otrok Linde Cardellini udarita Will Ferrell in Mark Wahlberg.

Ocena: 6/10

RIDE ALONG 2

Kemija med Iceom Cubeom in Kevinom Hartom je izjemna in dovolj močna, da si je Ride Along zaslužil nadaljevanje,je pa res, da ni presežka in nekih posebej izvirnih štosev, ki bi si jih gledalec zapomnil vsaj za kak teden ali dva. Solidna akcijska komedija torej. Okej buddy buddy formula, kjer se naša junaka podata na lov za kriminalcem Benjaminom Brattom in vmes nabašeta še na Olivio Munn ter Kena Jeonga.

Ocena: 6/10

NO GOOD DEED

Edina ogleda vredna sekvenca v tem posranem dramskem trilerju so nabrekle bradavičke Taraji P. Henson, nepozabne Cookie Lyon iz serije Empire, ki jo te dni spet požiram kot po tekočem traku. Vse ostalo je beden kliše, vse ostalo je film, ki bi ga morala Idris Elba, psihopatski pobegli morilec, in Taraji P. Henson, mamica, ki ostane sama doma, spustiti že ne začetku kariere.

Ocena: 3/10

SISTERS

Amy Poehler in Tina Fey, če hočete, tudi Maya Rudolph, si vsekakor zaslužijo boljši in izvirnejši film, ne pa le recekliranje žurka komedij, ki smo jih v zadnjih letih videli vsaj sto. Škoda talentov za take filme, škoda časa za gledalca, ki je pričakoval boljši material.

Ocena: 5/10

FIFTY SHADES OF BLACK

Niti bog nam ne more pomagati pri takih filmih. Pri takih mizernih poskusih parodiranja aktulnega hita, ki je bil že sam po sebi tako slab, da ni bil drugega kot parodija. To, kar nista uničila Aaron Seltzer in Jason Friedberg, avtorja najbolj posranih parodij zadnjih let, uničuje sedaj Michael Tiddes, ki mu je scenarij pomagal napisati glavni igralec Marlon Wayans, član klana Wayans, ki je padel na dno. Nič od nič, plus Kali Hawk, s katero sem se pred leti, ko še ni bila zvezda, na MySpaceu dogovarjal za intervju. Hvala bogu, da ni ratalo. Bilo bi mi nerodno.

Ocena: 1/10

PRIDE

Zelo pomemben film, ki nas pelje v osemdeseta, ko so se geji in rudarji skupaj borili za svoje pravice. Prelomni momenti za gejevsko skupnost, torej. Zapakirani v simpatično, gledljivo in kljub temu dovolj resno ter kompleksno resnično zgodbo, ki si je več kot zaslužila filmsko dramatizacijo.

Ocena: 7/10

THE HUNDRED-FOOT JOURNEY

Brez zamere, ampak v tem hvaljenem in kao očarljivem filmčku nisem zaznal kaj dosti dobrih stvari. Kuharska zgodba je bila na podoben način prikazana že v neštetih filmih, eksotika lokacije ravno tako, ljubezenski momenti tudi, skratka, le kliše, ki se vleče in uspava gledalca s kilometrino.

Ocena: 5/10

Red, Due Date

RED

Okej, drobna vlogica Ernesta Borgnineja, ki jih šteje že 93, resda potegne na klasiko The Wild Bunch, kjer so se skupaj prav tako zbrali upokojenci, če pavšaliziram, toda Red, ki ga na njegovem terenu popolnoma pokosita The Expendables in Space Cowboys, je kljub izjemni igralski ekipi tako zelo prazen, sterilen, mrtev, neprepričljiv, lesen in dolgočasen, da gledalca zaboli glava. S pogojno izjemo Johna Malkovicha prav vsi igrajo grozno slabo in debilno, atmosfera in tempo sta še slabša kot v skrpucaluKnight and Day, dramaturija pa sodi v trapariji Ballistic: Ecks vs. Sever in Killers, če omenim le nekatere skrajno slabe žanrske izdelke zadnjih let. Slab film, kjer nisem ujel ničesar. Kjer sem ostal ravnodušen tudi do Willisa, Mirrenove, Dreyfussa in Freemana, ter do zgodbe o ostarelih agentih CIE, ki se jih želijo znebiti mladi kolegi. Stalloneovi starčki so v kontekstu filma The Expendables funkcionirali zelo zabavno in nostalgično, Willisovi pa izpadejo patetično, otročje in nezanimivo. Red je torej Reb, Retired Extremely Boring.

Ocena: 3/10

DUE DATE

Todd Phillips, tudi režiser filmov Old School, The Hangover in Starsky &  Hutch, obvlada posel. Kljub temu, da je Due Date, kjer blestita Robert Downey Jr. in Zack Galifianakis, le kliše road movie žanra in dveh kot noč in dan različnih junakov, ki se najprej sovražita, nato pa postaneta prijatelja, zadeva štima od začetka do konca. To ni le poceni humor, to je prebrisana in kljub stereotipni zgodbi sveža komedija, kjer sem pokal od smeha. Zelo zabavni dialogi, dobro narejeni komični momenti in cel kup nepozabnih sekvenc, kjer učinkujejo tudi stranske vlogice Juliette Lewis, Jamiea Foxxa, Michelle Monaghan, Dannyja McBridea in RZAja. Ena redkih zares zabavnih komedij zadnjega časa, kjer pravzaprav nisem našel niti ene napakice. In kjer dinamično, pestro ter gledljivo dogajanje mimo gledalca zleti kot bi trenil.

Ocena: 8/10

Home Alone (1990)

HOME ALONE

Včeraj sem si po dvajsetih letih spet ogledal Home Alone, klasično božično uspešnico, ki je iz takrat desetletnega Macaulayja Culkina naredila svetovno zvezdo in mulca, ki je za svoje filmske vloge in reklame pobiral rekordne vsote denarja. Jebat ga, očitno sem prestar, da bi spet padel na limance in prezrl cel kup minusov, ki tale filmček postavijo v neko srednjo žalost. V poceni božičnico, ki bo všeč samo otrokom. Kultni Mac mi je šel na živce s svojim kričanjem, spakovanjem in čvekanjem s samim sabo, film pa je zares zaživel šele v zadnjih desetih minutah, ko sta nastradala Joe Pesci in Daniel Stern. In pozor, Mac, no ja, mali Kevin, ju napade uživaško, nesramno, poniževalno, skorajda perverzno. Tako, da sta se mi dejansko zasmilila in da sem začel navijati zanju. Postaral sem se, nimaš kaj. Stvari, ki so mi bile pri tem filmu nekoč zabavne in simpatične, so mi šle zdaj na živce. Dejansko slab film, kjer tečni mulc pač ostane sam doma in terorizira dva nič hudega sluteča lopova.

Ocena: 5/10

The Astronaut’s Wife, Stealth, Cold Mountain, Timeline, Windtalkers, The Curse of the Golden Flower

THE ASTRONAUT’S WIFE (zda 1999, dramska grozljivka, režija: Rand Ravich, igrajo: Johnny Depp, Charlize Theron, Joe Morton, Clea DuVall, Nick Cassavetes, Donna Murphy, Samantha Eggar, Blair Brown, Tom Noonan)

Porazno slab in skrajno bebav film.

Astronavt Johnny Depp poleti v vesolje in se nazaj vrne kot Johnny Deep. Ni več isti. Čuden je. Čudno se obnaša. Še bolj čudno gleda. Ko seksa, seksa nasilno in grobo. O tem, kaj se mu je zgodilo zgoraj, pa noče govoriti. Njegova žena Charlize Theron, ki se tako kot v filmu Hudičev odvetnik iz Floride preseli v New York, sprva ne opazi razlike, ko ji Nasin strokovnjak Joe Morton končno odpre oči, pa ugotovi, da njen Johnny ni več Johnny, marveč njegova marsovska kopija. Neumen kliše, grozljivo slaba igra obeh glavnih igralcev, dolgočasna režija, velika potrata gledalčevega časa, mrtev tempo in bled spomin na legendarno grozljivko The Omen.

Ocena: 1/10

STEALTH (zda  2005 , akcija, režija: Rob Cohen, igrajo: Josh Lucas, Jessica Biel, Jamie Foxx, Sam Shepard, Joe Morton, Richard Roxburgh)

Halu 9000 se je spet zmešalo.

Se spomnite Kubrickove klasike Odiseja 2001, kjer se je obrnilo računalniku Halu 9000, ki je prevzel kontrolo nad vesoljsko ladjo? V filmu Stealth, novemu Top Gunu, je situacija popolnoma ista, le da je računalniku ime Edi in da hoče popolnoma sam obračunati s teroristi. Edi je namreč tehnično dovršeno letalo ameriške mornarice, ki ga upravlja računalnik, ki ne potrebuje pilota in ki leti tako zelo hitro, da ga ne zaznajo niti radarji. Nič čudnega, da se mu zasuče, da noče več poslušati svojih nadrejenih in da hoče slavo za uspešne misije pobrati sam ter jo ukrasti trem najboljšim pilotom (Josh Lucas, Jessica Biel, Jamie Foxx), ki seveda niso najbolj navdušeni nad idejo, da bi jim šov ukradla umetna inteligenca. In le zakaj bi filmu očitali pretiran patriotizem in poveličevanje ameriške vojske, če zajebe prav ameriška vojska, če se poskus ponesreči in če si Američani največ škode povzročijo sami? In le zakaj bi dvomili v vrhunsko akcijo, kjer Josh Lucas z eno samo raketo sesuje celotno zgradbo, če zelo dobro vemo, da so teroristi z dvema letaloma sesuli celo Ameriko? In seveda, le zakaj ne bi odklopili možganov in uživali v vratolomnih zračnih vragolijah, v adrenalinskih poletih čez nebo in v bitki z računalnikom, ki nas preseneti celo po odjavni špici?

Ocena: 7/10

COLD MOUNTAIN (zda 2003, vojna drama, režija: Anthony Minghella, igrajo: Jude Law, Nicole Kidman, Renee Zellweger, Natalie Portman, Giovanni Ribisi, Donald Sutherland, Philip Seymour Hoffman, Brendan Gleeson, Eileen Atkins, Ray Winstone, Kathy Baker, James Gammon, Ethan Suplee, Jena Malone, Lucas Black, Emily Deschanel, Melora Walters, James Rebhorn)

Ko v filmu igra Tom Cruise, Nicole Kidman na seks čaka en dan, ko zaigra Jude Law, pa se mora najprej končati državljanska vojna med severom in jugom.

Okej, Cold Mountain resda ni The Last Samurai, kar pa ne pomeni, da mu ne nese daleč. Vse tja do klasike Gone With the Wind in do vseh tistih filmov, ki se z leti spremenijo v obvezno čtivo za vse generacije. Mogočna ljubezenska zgodba se namreč odvrti med ameriško državljansko vojno, se pravi v času, kjer se je vrtela tudi nepozabna serija North & South, v kateri sta se kot veste zaljubila Patrick Swayze in Lesley Anne Down. Tokrat to storita vojak W.P. Inman (Jude Law) in severnjaška belle Ada Monroe (Nicole Kidman), ki se mora po njegovem odhodu v vojsko spremeniti v Sissy Spacek, Jessico Lange in Sally Field ter si zarolati filme Places in the Heart, Country in The River. Torej filme, kjer mora ženska poskrbeti za obstoj kmetije. Da ji ni dolgčas, ji namesto psička podarijo postopaško Ruby Thewes (Renee Zellweger). Da ne pozabi svojega ljubega, pa jo ves čas sekajo flashbacki in preskoki v njegovo mitsko vrnitev domov. V domači Could Mountain, v prekrasno Severno Karolino. In tipu se med potjo zgodi cirkus. Pestra paleta takšnih in drugačnih prigod. Takšnih in drugačnih likov, ki ga zabavajo, jezijo, mučijo, ponižujejo in ohranjajo pri življenju. Najprej hudo ranjen obleži v naročju medicinske sestre Emily Deschanel, nato spozna nesrečnega drifterja Philipa Seymourja Hoffmana, ki mu umre noseča punca, nasede povabilu zvitega Giovannija Ribisija, ki vodi skrivni kupleraj ter se zateče še k pogumni mladi mamici Natalie Portman, ki se mu stisne v objem. Toda njegove misli so drugje. Njegove misli so pri njegovi Adi. Pri njeni sliki, ki ga ohranja pri življenju. Pa četudi njuna ljubezen še ni dozorela. Pa čeprav je moral v vojsko še preden sta se zakadila med rjuhe. Prav imate, Cold Mountain, sicer film, kjer bi morali nekoč igrati Tom Cruise, Matt Damon, Leonardo DiCaprio in Josh Hartnett, je zgodba o tem, da je seks mogoč šele po nekajletnem čakanju. Vse ostalo je namreč tantra.

Ocena: 7/10

TIMELINE (zda 2003, znanstveno fantastična avantura, režija: Richard Donner, igrajo: Paul Walker, Gerard Butler, Billy Connolly, David Thewlis, Frances O’Connor, Anna Friel, Matt Craven, Michael Sheen)

Kot da bi Slovenci posneli osmi del serije Vrnitev v prihodnost in rimejk rimejka rimejka Časovnega stroja.

Timeline izgleda slabo. Strašno slabo. Tako slabo kot naš Čisto pravi gusar. Ali če hočete, kot Patriot Romana Končarja. Ali še boljše, kot Dungeons & Dragons, kjer je leta 2000 igral celo Jeremy Irons. Dejstvo, da so vanj zmetali 80 milijonov dolarjev in da ga je režiral Richard Donner, prvakSmrtonosnega orožja, ki si je vzel celo petletno pavzo, ga dela še slabšega. Močno slabšega. Tako zelo slabšega, da slabši niti ne bi mogel biti. Hudiča, tako slabega, da si malino za svojo igro zasluži celo Billy Connoly, da o njegovem filmskem sinu Paulu Walkerju, ki igra tako, kot da so mu v rit stlačili vse Jonasove viktorje, niti ne začnemo razpredati. Kam za vraga je šlo 80 milijonov? Pa menda je ne v kartonaste posebne efekte, ki jih kot za šalo presežejo celo otroške igre s plastelinom. Upam, da ravno tako ne v zaključno eksplozijo, kjer bi ogenj bolje narisali celo cerebralni paralitiki. Grozljivo je to, da se bojim, da ja. Da je 80 milijonov šlo ravno za posebne efekte in seveda za srednjeveške kostume, ki bi jih lahko brezplačno dobili na celjskem Starem gradu. Da jih je v žep pobasal režiser Richard Donner, ki jih je takrat potreboval za novačenje Mela Gibsona, s katerim je kanil posneti peto Smrtonosno orožje. Da so jih dali debilnemu Davidu Thewlisu, ki še vedno nima pojma, da sodi v art filme. Da sta jih pobrali obe glavni igralki in jih zapravili za lepotne operacije, torej nujne posege za nadaljevanje njunih karier. Grozljivo je to, da sem prepričan, da ne filozofiram. Da govorim resnico. Da so 80 milijonov zmetali skozi okno in pozabili name. Zakaj? Zato, da bi si z njimi kupil časovni stroj, odpotoval v štirinajsto stoletje, rešil starega arheologa, sfocal tisto megleno Francozinjo, zjebal Angleže, se spajdašil s Francozi in v dobrodelne namene daroval 79 milijonov. To bi bilo dejanje, za katerega bi zagotovo dobil Nobelovo nagrado. Konec sanj, začela se je resničnost. Ono megleno Francozinjo pa naj sfoca Richard Donner.

Ocena: 1/10

WINDTALKERS (zda 2002, vojni, režija: John Woo, igrajo:  Nicolas Cage, Adam Beach, Christian Slater, Peter Stormare, Noah Emmerich, Mark Ruffalo, Brian Van Holt, Martin Henderson, Roger Willie, Jason Isaacs)

Ste vedeli, da bi Američani med drugo svetovno vojno izgubili dvoboj z Japonci, če jim ne bi pomagala skupina Indijancev, posebej izurjenih navaho borcev, ki so poznali posebne vojne šifre, katerih ne bi razkril niti veter, kaj šele japonski vojaki?

Režiser John Woo, mojster akcijskih prizorov, kjer igralci izgledajo kot baletniki, snemalni koti kot inserti iz najbolj razkošnih oper, posamezne sekvence pa kot dela slikarjev, ki so polepšali vse najbolj znane svetovne kapele, se je tokrat podal v vojne čase, napovedal bitko Vojaku Ryanu in Tanki rdeči črti, svoje zaščitne znake pustil doma v rodnem Hong Kongu ter nam serviral ravno prav močno, pogumno, razkošno, avtentično, srce parajočo, napeto, krvavo, divjo in herojsko epopejo, ki jo ta hip uvrščam na oder vseh večjih, pomembnejših in najboljših vojnih filmov vseh časov. Vojak Ryan je bil Vojak Ryan, Tanka rdeča črta je bila Tanka rdeča črta, Windtalkers pa je oboje. Enkrat Vojak Ryan, drugič Tanka rdeča črta, tretjič pa samosvoj, originalen in neponovljiv filmski dogodek, cinefilski izlet v čas, ki ga ne bo nikoli več, v čas, ko so se bitke odvijale brez pomoči umazanih dvojnih iger in atomskega orožja. V čas, ko sta se na bojnem polju iz oči v oči srečala dva moža, dva ponosna vojaka, dve pogumni kreaturi, ki ju medalje in slava nista zanimala. »Pred leti mi je oče pripovedoval, kako so s prijatelji prodajali kože ubitih Indijancev. Sedaj se z Indijanci skupaj borimo proti Japoncem. Kaj vem, morda bomo čez nekaj let prijatelji tudi z Japonci,« glasno razmišlja eden izmed ameriških marincev, peščice pogumnih mož, ki je lastnoročno in z velikimi izgubami dala vetra poševnookemu sovragu ter v svoje vrste povabila tudi nekaj čistokrvnih Indijancev, »glasnikov vetra«, ki so v svojem navaho jeziku skrbno varovali izredno pomembne vojaške kode, katerih Japonci niso razkrili vse do konca druge svetovne vojne. In da ne pozabim, na čelu čete koraka Nicolas Cage, vietnamski veteran pred vietnamskimi veterani, ki mu je počitek v filmu Captain’s Corelli Mandolin dal dovolj zagona, da lahko lastnoročno postreli na stotine Japoncev in jo odnese samo s poškodovanim ušesom. Windtalkers je stal 115 milijonov dolarjev in jih v ZDA priigral samo 40, kar ga uvršča med večje flope zadnjih let. Povsem po krivici, če me vprašate za mnenje.

Ocena: 7/10

MAN CHENG JIN DAI HUANG JIN JIA a.k.a. THE CURSE OF THE GOLDEN FLOWER (kitajska & Hong Kong 2006, drama, režija: Zhang Yimou, igrajo: Gong Li, Chow Yun Fat, Jay Chou, Ye Liu, Dahong Ni, Junjie Qin)

Zelo zapletena, barvita, razkošna, močna in globoka štorija dinastije Tang, ki jo razjedajo družinske skrivnosti.

Zhang Yimou, režiser mojstrovin Pot domov, Junak in Hiša letečih bodal, je leta 2006 udaril z novim filmom. Z novo poetry in motion, kjer baletne borilne prizore nadomestijo družinske zdrahe. Hudi prepiri, mračna preteklost in prepovedane ljubezni. Zakonska kriza cesarja Pinga (Chow Yun Fat) in njegove žene Phoenix (Gong Li), ki sta zašla s poti. Tako močno, da jo on zastruplja, ona pa ga vara z njegovim sinom iz prejšnjega zakona. Prav imate, dinastija Tang premore več zasukov, presenečenj, zdrah in šokov kot mehiške telenovele. In več nezadovoljstva, potlačenih čustev ter skritih solza kot junaki slovenskih filmov. Jasno, Zhang Yimou ne more brez akcije, brez razkošnih in masovnih bitk, kjer se udarita dve dinastiji in kjer cesarju Pingu pomagajo tudi natančno izurjeni ninje. Še ena zelo dobra, kvalitetna in vizualno popolna poslastica kultnega režiserja, ki pa mu v primerjavi s prej omenjenimi filmi manjka kar nekaj bombastičnih in dih vzemajočih sekvenc. Tistih nepozabnih in divjih slow motion baletov, ki so nas dvignili v Junaku in Letečih bodalih. Sicer pa, če enkrat posnameš Junaka in Leteča bodala, vedno posnameš le film, ki predstavlja korak nazaj.

Ocena: 7/10

Ocean’s Trilogy

OCEAN’S ELEVEN

Pač še en roparski film, ki pa ga rešijo spomini na stare čase, ko so na velikih platnih kraljevali Frank Sinatra, Dean Martin, Sammy Davis Jr. in Peter Lawford.

Ocean’s Eleven, rimejk istoimenskega filma iz leta 1960, sprva izgleda kot puhlo poziranje največjih hollywoodskih zvezd, zato je dobro, da jim režiser Steven Soderbergh zelo hitro vzame praktično vso preserancijo in jih spremeni v enkratno igralsko ekipo, ki je ego pustila v drugih filmih. Zgodba o enajstih navdušencih, ki izpeljejo rop stoletja, iz lasvegaške igralnice odnesejo več kot 160 milijonov dolarjev in na koncu dobijo celo dekle svojega glavnega nasprotnika, tako teče kot namazana. Zelo gledljivo, zabavno in prebrisano, se pravi povsem v stilu Sinatre & co. Film, ki kljub pretiranemu številu znanih imen brez večjih težav zvozi do konca in gledalca nostalgično spomni na zlate čase Hollywooda, ko si lahko zvezdo našel na vsakem vogalu. Namesto Matta Damona je bil v igri Mark Wahlberg, eno glavnih vlog bi moral igrati tudi Bruce Willis, ki se ni strinjal s samim potekom zgodbe, na hitro boste ujeli Henryja Silvo in Angie Dickinson, ki sta igrala tudi v originalu, Don Cheadle pa je v tv filmu The Rat Pack igral Sammyja Davisa, kar je dober insajderski štos.

Ocena: 7/10

OCEAN’S TWELVE

Film, ki mu manjka samo še Tom Cruise.

Ko človek gleda Ocean’s Twelve, domiselno, originalno, prebrisano in dinamično nadaljevanje uspešnice Ocean’s Eleven, dobi občutek, da so ga povabili na zabavo. Na rojstni dan Brada Pitta, ali če hočete, na rojstni dan Julie Roberts in Georgea Clooneyja. Na oskarjevski after pary, kamor ne smejo niti najbolj znani novinarji. Na privatni žur največjih hollywoodskih zvezd, kjer manjka samo Tom Cruise. In samo pomislite, na hitro se oglasi celo Bruce Willis, Julia Roberts pa zaigra Julio Roberts in se po telefonu pogovarja z Julio Roberts. To je čisti egotrip. Inovativni dotik Stevena Soderbergha, ki zvezdam kot za šalo vzame glamur in jih spremeni v igralce. V filmske like, ki nimajo časa za poziranje. Ki morajo igrati zvito zgodbo in spremljati še bolj zvite preobrate. In ravno zato nam ne gredo na živce. Ravno zato uživamo v njihovi družbi. Ravno zato bi z veseljem pojedli še tretje in četrto nadaljevanje. In George Clooney je spet Danny Ocean, premeteni in očarljivi mastermind, ki se mora s svojimi pajdaši umakniti v Evropo, natančneje v Amsterdam, Paris in Rim. Tja, kjer jih slava ne doseže. Tja, kjer bodo lahko v miru zbrali 190 milijonov dolarjev, ki jih zahteva nestrpni in uglajeni gangster Terry Benedict (Andy Garcia), kateremu so kot veste leta 2001 ukradli 160 milijončkov in speljali ženo Tess (Julia Roberts). »Vrnili mi boste z obrestmi. Časa imate samo 14 dni,« jim zagrozi odločni Benedict, fantje pa že tuhtajo, kako bodo znova izvedli rop stoletja, prevaro vseh prevar in enkrat za vselej opravili tudi s konkurenco. Z zagnanim in ravno tako genialnim tatom Francoisom Toulourjem (Vincent Cassel), Arsenom Lupinom moderne dobe, ki je seveda prepričan, da je number one. Da je najboljši, da nima konkurence, da si zasluži prvo mesto na listi največjih roparjev vseh časov. Igra se prične, zabava bo divja, Frank Sinatra, Dean Martin, Sammy Davis, Jr. in Peter Lawford, člani znamenitega Rat Packa, ki so že leta 1960 posneli svojo inačico največjega ropa vseh časov, pa so seveda še enkrat vstali iz groba in si privoščili divjo orgijo alkohola, kokaina ter žensk.

Ocena: 8/10

OCEAN’S THIRTEEN

Film, na katerega bi bil ponosen tudi Frank Sinatra.

Fantje spet uživajo. Tako kot v filmih Oceanovih enajst in Oceanovih dvanajst. Spet so lepi, elegantni in dovolj kul, da gledalec nima težav z njihovimi zvezdniškim imidžem. Tokrat spravijo na Ala Pacina, na nezmotljivega, samozavestnega in vase zagledanega lastnika verige hotelov, ki je v Las Vegasu pravkar odprl nov igralni salon. Novo meko za bogataše, ki naj bi tako kot vsi njegovi hoteli dobila pet zvezdic in poletela v nebo. In zgodba je spet narejena tako kot je treba, glavni junaki pa so znova  zelo sproščeni, zabavni, gledljivi in taki, da bi lahko z njimi brez težav šli tudi na morje. To ni le film, to je tudi njihova žurka. Redki so filmi, ki jih tako zvezdniška ekipa ne pusti na cedilu. Ki znajo spretno, elegantno in s stilom zvoziti do konca. Ki več kot namazano obračajo zaplete, dialoge, ideje in razplete. In to že tretjič zapored, kar je vsekakor fenomen posebne vrste. Kultna trilogija, ki ji zlepa ne boste našli para. In film, na katerega bi bil več kot ponosen tudi dobri stari Frank.

Ocena: 8/10

Lottery Ticket, Takers, 13, Gun

LOTTERY TICKET

Okej komedija za zabijanje prostega časa in zgodba o mladeniču (Bow Bow), ki na loteriji zadane bajno vsoto denarja, kar pomeni, da bi se radi lokalni pobalini dokopali do njegovega zmagovalnega listka, mularija s ceste pa do njegove pozornosti. Jp, poba čez noč postane zvezda svoje ulice in vroča roba za sponzoruše, ki ga prej niso niti povohale. Solidno prikazan oris situacije, kjer revni mladenič nenadoma obogati. In presenetljivo dobra, zabavna ter prepričljiva vlogica Ice Cubea, ki odigra ostarelega boksarja. Dramaturgija za take vrste film niti ni tako zelo slaba, zato je škoda, da manjka nekaj kvalitete, ki jo debitantski režiser Erik White nadomesti s klišeji neštetih temnopoltih komedij.

Ocena: 5/10

TAKERS

Dovolj dinamična, gledljiva in žanrsko dovolj zanimiva zgodba o skupini karizmatičnih roparjev, kjer presenetljivo okej pozirata tudi glasbenika T. I. in Chris Brown. Sprva nekoliko preveč predvidljiva, napihnjena in klišejska kriminalna akcija, ki pa okvire žanra uspešno preseže v zaključnem obračunu z rusko mafijo in v skrajno adrenalinskem podenju Chrisa Browna, ki ga lovita policista Matt Dillon in Jay Hernandez. Paul Walker je lesen in prozoren, je pa zato Hayden Christensen toliko boljši. The A-Teamje bil zanič, Takers pa je povsem solidna žanrska zabava, ki ciljne publike ne pusti na cedilu.

Ocena: 7/10

13

Po skrajno zmedenem in poceni uvodu, kjer gledalec nima pojma, zakaj mu film prikazuje tako veliko različnih in nezanimivih junakov, nas čaka odlično narejena in živce parajoča reciklaža Lovca na jelene. Natančneje, prizorov ruske rulete, ki so bistvo tegale presenetljivo dobrega filmčka, sicer rimejka francoskega originala 13 Tzameti, ki ga je prav tako režiral Gela Babluani. In pozor, v prvi vrsti stoji hudičevo zvezdniška zasedba, ki jo sestavljajo Mickey Rourke, 50 Cent, Michael Shannon, Jason Statham, Ben Gazzara, Ray Winstone in David Zayas, ki me zadnje tedne navdušuje kot Angel Batista v seriji Dexter. Kaj za vraga tako zelo znana imena počnejo v tako zelo neznanem filmu? Nimam pojma, rekel pa bi, da jih režiser Babluani zelo spretno in spontano vodi skozi različne prizore. Čeprav gre za hollywoodski rimejk, je bilo budžeta premalo, kar je dobro, saj film ohranja avtentično atmosfero in gledalca prepriča, da kupi zgodbo o skupini bogatašev, ki na tekmovanje ruske rulete pripeljejo svoje favorite, ki stojijo v vrsti in upajo, da jim nasprotnik ne bo pognal krogle v glavo.

Ocena: 7/10

GUN

50 Cent, no ja, gospod Curtis Jackson, zadnje čase filme štepa kot po tekočem traku. V enih je stranska, v drugih pa glavna vloga. Resda se trudi, toda žal še vedno ne zna igrati. Tu in tam mu rata kak dober moment, v glavnem pa je lesen pozer, ki očitno nima talenta za igralca. Kakorkoli že, tokrat igra dilerja z orožjem, ki je trn v peti policiji in konkurenci, saj ne jebe sistema. Zgodba je seveda kliše, kjer tudi Val Kilmer in James Remar igrata izjemno slabo. Kjer je vse skupaj na ravni povprečnega črnskega filma, v katerem ponavadi nastopajo razni raperji, ki podoživijo svoja gangsta besedila. Plus Danny Trejo v vlogi latino mafijca, ki hoče pretentati 50 Centa.

Ocena: 3/10

Paranormal Activity 2, Heartbreaker, Easy A

PARANORMAL ACTIVITY 2

Evo, priznam, med ogledom drugega dela filma Paranormal Activity sem se podelal od strahu. Metalo me je kot že dolgo ne. Imel sem zajebano grozen klavstrofobičen občutek, ko se je zgodba izvrstno stopnjevala, napetost pa rasla iz prizora v prizor, pa sem se tresel kot šiba na vodi. Tudi zdajle, ko pišem tole recenzijo, mi je neprijetno pri duši, kar pomeni, da gledam okoli in poslušam kaj se dogaja v mojem stanovanju. Jp, Paranormal Activity 2 ima vse, kar je manjkalo prvemu delu. In vse, kar mora imeti grozljivka, ki hoče pošteno prestrašiti gledalce. Prvi Paranormal Activity me je dolgočasil, drugi pa mi je pognal strah v kosti. Morda je bilo krivo to, da sem lani videl le originalno internetno verzijo, se pravi inačico, ki je v kinu niso vrteli, ki ni bila tako zelo grozljiva in ki so ji spremenili tudi konec, da so lahko sedaj naredili še nadaljevanje. Zares strašljivo, atmosfersko, prepričljivo in živce parajočo predzgodbo, kjer zlobni demoni napadejo nič hudega slutečo familijo, kjer je mama Kristi sestra glavne junakinje prvega dela, ki se tokrat z možem Micahom oglasi na obisk. Kot sem rekel, tole je tako imenovani prequel, kjer vidimo, zakaj so demoni začeli strašiti Micaha in njegovo ženo, pa tudi nadaljevanje, ki pokaže, kaj se zgodilo po Micahovi smrti. Zajeban film, ki sem ga komaj zdržal do konca, pa četudi sem navajen na vse mogoče grozljivke. Izvrstno narejeni prizori srha in groze, ki učinkujejo sto na uro, če povem po domače. In spretna režija Toda Williamsa, ki je leta 2004 posnel tudi meni vrhunsko dramo The Door in the Floor. Verjetno ena najbolj strašljivih grozljivk zadnjega časa.

Ocena: 8/10

HEARTBREAKER

Heartbreaker, v izvirniku, L’arnacoeur, je resda očarljiva, toda skrajno predvidljiva in že stokrat videna romantična komedija o mladeniču, ki razdira zveze. Ki mu plačajo, da ženske prepriča, da njihov moški ni pravi zanje. Da mu posel cveti vse dokler se ne zaljubi v eno izmed svojih žrtev, je seveda jasno že na začetku. Da gledalca ne čaka čisto nič posebnega in da film premalokrat odleti nad povprečje, pa je prav tako v kontekstu stereotipne zgodbe, ki so jo obračale tudi preštevilne ameriške komedije. Saj veste, lažna ljubezen, ki se čez čas spremeni v pravo, in jeza, ko ženska izve, da so jo prinašali okoli. V glavnih vlogah pozirata Romain Duris, zvezda zelo dobre komedije Ruske lutke, in Vanessa Paradis, gospa Johnny Depp, ki sem jo nazadnje ujel v solidnem filmu Girl on the Bridge iz leta 1999.

Ocena: 5/10

EASY A

Uf, tako slabega in zoprnega filma pa še ne. Tole ni film, tole je navadno sranje od filma. Dolgočasna, nezanimiva in otročja štorija o srednješolki (igra jo skrajno moteča in antipatična Emma Stone), ki med sošolci in sošolkami razširi govorice o tem, kako dobra je v seksu, kako zanjo norijo vsi fantje, skratka, kako huda frajerka je, ko se konča pouk. Bedna antimoralka, ki mladino spodbuja v seks in pizdarije, ter razlaga, da so samo dekleta, ki žurajo in seksajo, kul. No ja, da ni važno, če seksaš, ampak, da se s tem hvališ. V stranskih vlogah pozira cel kup odličnih igralcev, ki jih je lahko sram za sodelovanje v temle filmu, visoka ocena na imdbju pa je očitno rezultat fankluba, ki nima pojma kaj so dobri filmi. No ja, na kolena je padel tudi Roger Ebert, kar pa me na njegove zadnje recenzije niti ne čudi več. Bruh od filma ali pa dokaz, da se je zasukalo meni.

Ocena: 1/10

The American, Life As We Know It, The Chronicles of Narnia: The Voyage of the Dawn Treader

THE AMERICAN

Umirjen, počasen, eleganten in očarljivo posnet film o plačanem morilcu (George Clooney), ki mora v Italiji izpeljati svojo poslednjo nalogo. Jp, rekel sem v Italiji, v deželi, kjer se glavni junaki filmov ponavadi zaljubijo. In prav to se zgodi tudi Clooneyju, pa četudi mu šef pred odhodom naroči, naj se ne naveže na nikogar, rekoč: “Včasih si to znal.” Čeprav je Clooney stoični, brezkompromisni in profesionalni plačanec, mu srce vedno znova zmehčajo ženske, očitno njegova šibka točka. In pozor, ženska je tokrat prostitutka (Violante Placido), s katero se naš junak sprva dobi le za seks, za hitro sprostitev, ki pa kmalu preraste v navezanost in ljubezen. Ženske so Clooneyjev kriptonit. Brez njih ne more, kljub temu, da že na začetku filma zaradi nenadnega spleta okoliščin ustreli eno izmed svojih številnih ljubic (Irina Bjorklund), s  katerimi si krajša čas med misijami. Dejansko ljubezenska zg0dba, dovolj prepričljiva in strastna, da se enkratno vkomponira v osnovno zgodbo plačane misije, kjer Clooney skrbno pripravlja teren za izvršitev naloge. Dobro zrežiran in narejen film, kjer velja omeniti tudi sekvenco, v kateri Clooney preizkuša puško s svojo mlajšo kolegico (Thekla Reuten), ki jo šefi prav tako pošljejo v Italijo. Pavšalna reciklaža Donnerjevega filma Assassins, ki svojo zgodbo odpelje bolj realistično, kvalitetnejše in zato morda nekoliko manj komercialno, za svoje dobro seveda.

Ocena: 7/10

LIFE AS WE KNOW IT

Filmov o moških in o ženskah, ki morajo zaradi nesrečnega spleta okoliščin poskrbeti za otroke svojih prijateljev, poznamo cel kup. Saj veste, otrok pride v roke modelom, ki nimajo pojma o otrocih. Dolgočasen kliše, ki ga obrača tudi tale film, kjer otroka, skrajno simpatično punčko Sophie (igrajo jo trojčice Clagett), po fatalni prometni nesreči staršev dobita Josh Duhamel in Katherine Heigl, najboljša prijatelja preminulih zakoncev, ki se kaj dosti ne marata niti med sabo, kar je seveda še en kliše takšnih filmčkov. Pa vendar, Life As We Know It kljub vsemu ni ravno najslabša komedija leta, je le film, ki se zadovolji s povprečjem in nezahtevnemu gledalcu servira nekaj pogojno gledljivih in zabavnih prizorov.

Ocena: 5/10

THE CHRONICLES OF NARNIA: THE VOYAGE OF THE DAWN TREADER

Tretja Narnia je nekje na stopnji druge, ki je bila daleč za prvo, če povem čisto preprosto. Pač razkošni prizori, osupljiva scenografija, dobri posebni efekti in pomanjkanje svežih idej ter atmosfere, s katero se zadnje čase kiti recimo veliko boljši in prepričljivejši Harry Potter, da o kakem Gospodarju prstanovniti ne začnem razmišljati. Narnia je pač pravljica, ki jo je povozil čas, ali še bolje, ki ne sodi več v moderni čas, kjer morajo pravljice imeti še kaj več kot le zmaje, morske pošasti, govoreče podgane in happy end. Če sem iskren, se mi je tretja Narnia celo nekoliko vlekla, ali še strožje, dolgočasil sem se. Verjamem, da se otroci ne bodo, toda jebat ga, nisem več otrok, od pravljice pa  pričakujem še kaj več kot le pocukrano zgodbico za lahko noč. In naša dva junaka (Georgie Henley, Skandar Keynes) se spet znajdeta v čudežni deželi, tokrat s pomočjo slike na steni, še enkrat v druži princa Caspiana (Ben Barnes), najprej na ladji Dawn Treader, nato tudi na kopnem, kjer jih seveda pričaka tudi lev Aslan (že tretjič Liam Neeson). Kot sem že povedal, tretja Narnia ne dosega čarobnosti daleč najboljše prve, marveč se bori s klišeji druge in s konkurenco dosti boljših žanrsko podobnih filmov.

Ocena: 5/10

Puppet Master: Axis of Evil, Flu Birds, Needle

PUPPET MASTER: AXIS OF EVIL

Če se ne motim, je tole že deseto nadaljevanje kultnega Puppet Masterja iz leta 1989, ki so ga posneli pet let po zadnjem delu iz leta 2004. Očitno z željo, da obudijo nekoč popularno franšizo, kjer mi je bil presenetljivo všeč tudi tretji del. Žal je tole navadno sranje, izjemno cenena, dolgočasna in slabo narejena reciklaža prejšnjih poglavij, kjer nek mladenič (Levi Fiehler) podeduje lutke zloglasnega gospoda Toulona. V prvi vrsti stojijo vsi glavni liki, ki se jim pridruži še skrajno idiotski ninja, dogajanje pa je postavljeno v čas druge svetovne vojne, kjer se celo nacisti bojijo Toulonovih živih lutk.

Ocena: 1/10

FLU BIRDS

Orjaške ptice napadajo ljudi, ki se potem okužijo z nevarnim virusom. The Birds sreča Cabin Fever, če poslušamo avtorje tegale skrpucala, kjer ni vsaj pogojno dobro ničesar. Debilni posebni efekti, porazne igralske predstave, prozorna zgodba in slab make up, delajo film, ki ga boste pozabili že med najavno špico.

Ocena: 1/10

NEEDLE

Skupina študentov najde starodavno škatlo, ki skrivnostnemu morilcu služi kot nekakšen vudu pripomoček za zelo brutalne umore. Jp, tale šablonska grozljivka izgleda kot stoti del Hellraiserja, kjer noben prizor zares ne prepriča gledalca, ki je vajen boljših filmov in bolj smiselnih krvavih umorov. Ne ravno najslabši film letošnjega leta, ki pa ne zna preseči klišejev in se zadovolji z zgodbo, katero smo na podoben način videli že tisočkrat.

Ocena: 3/10

In the Heat of the Night (1967)

režija: Norman Jewison, igrajo: Sidney Poitier, Rod Steiger, Warren Oates, Lee Grant

“They call me mister Tibbs!”

južnjaškim in rasističnim policistom sikne temnopolti Sidney Poitier, detektiv Virgil Tibbs, mojster za umore, dejansko forenzik, ki pride iz Philadelphie na obisk k materi in naleti na umor lokalnega pomembneža, ki ga šerif Gillespie (Rod Steiger) sprva seveda pripiše  njemu. Le zato ker je temnopolt in ker se je gibal v bližini.  Udaren in nepozaben uvod v staro dobro klasiko, neke vrste zgodnji blaxploitation, ki ga je glasbeno podložil maestro Quincy Jones, naslovno pesem pa odlično odpel legendarni Ray Charles. Jp, Tibbs je na začetku tegale filma kot John Rambo v filmu First Blood, totalni outsider, ki ga lokalna policija jebe v glavo. Ker se zelo hitro izkaže, da je tudi sam policist, nas seveda čaka povsem drugačna zgodba, klasična policijska kriminalna drama, tipični whodunit, ki ga kronajo še rasno nestrpni izpadi lokalnih kmetov, ki seveda na jugu ne prenesejo temnopoltih, kar sta v filmu Mississippi Burning zelo dobro vedela tudi Gene Hackman in Willem Dafoe. Proslavljeni režiser Norman Jewison, ki je najdlje letel od druge polovice šestdesetih do sredine sedemdesetih, je dejansko posnel B film in ga spretno zapakiral v hollywoodsko uspešnico, ki je potem snela celo oskarja za najboljši film leta. Poitier je resda vrhunski, toda film pripada Rodu Steigerju, ki v vlogi rasističnega, nervoznega, preserantskega in vase zagledanega šerifa z obvezno žvečilko v ustih, ukrade vse prizore, v katerih se pojavi. Tole je brez dvoma ena njegovih najboljših in najbolj prepričljivih vlog v karieri, za katero je povsem upravičeno prejel oskarja za najboljšega igralca sezone. Film je  močan tudi v montaži, ki je bila delo Hala Ashbyja, ki je potem kot veste postal eden najbolj udarnih režiserjev sedemdesetih. Izvrstna je tudi atmosfera, ki pričara nepozabno doživetje dobrega filma, dejansko prvega mainstream celovečerca, ki se je, če se ne motim, tako direktno lotil rasizma in postavil osnovo za kasnejše rasno mešane buddy buddy filme tipa Lethal Weapon in 48 Hours. Jp, šerif Gillespie mora sprejeti pomoč temnopoltega Tibbsa, ki ga prezira tudi zavoljo višje plače, če hoče najti pravega morilca, saj njegovi ekipi manjka izkušenj, kar pomeni, da bi aretirala grešnega kozla, ki je bil tisto noč pač v mestu. Tega se zaveda tudi Lee Grant, ki igra ženo umorjenega veljaka in se požvižga na Tibbsovo barvo kože, saj želi le pravico in pravega storilca. Prizori prepucavanja Tibbsa in Gillespija, ki čez čas vendarle postaneta prijatelja, so vrhunski. Tako kot sekvence, kjer ljudje na Tibbsa gledajo kot na marsovca, ki nima kaj iskati med njimi. Kot na kužnega luzerja, ki nosi oblačila belcev in bi ga še nekaj let nazaj ustrelili že zaradi tega, ker je odprl usta. Prav zato je prizor, kjer Tibbs mahne lokalnega tajkuna, tako zelo prelomen, tako zelo antirasističen, tako zelo v ponos črncem, kjer je prav Poitier kot veste oral filmsko ledino.

Ocena: 8/10

Island of Lost Souls (1932)

režija: Erle C. Kenton, igrajo: Charles Laughton, Richard Arlen, Leila Hyams, Kathleen Burke, Bela Lugosi

Dr. Moreau: What is the law?
Sayer of the Law: Not to eat meat, that is the law. Are we not men?
Dr. Moreau: What is the law?
Sayer of the Law: Not to go on all fours, that is the law. Are we not men?
Dr. Moreau: What is the law?
Sayer of the Law: Not to spill blood, that is the law. Are we not men?

Natanko takole pred skupino spakov, no ja, živali, ki jih nori doktor Moreau spreminja v ljudi, kričita veliki Charles Laughton in njegov pomočnik Bela Lugosi, ki je samo leto dni pred tem posnel nepozabnega Draculo. Jp, tole je prva ekranizacija kultnega romana H. G. Wellsa, ki je potem dobila še dva rimejka, prvega v sedemdesetih z Burtom Lancasterjem, drugega pa v devetdesetih z Marlonom Brandom. Zgodba o doktorju, ki se igra boga, na svojem otoku izvaja drzne eksperimente in zasužnji raso pol ljudi pol živali, je v tridesetih letih prejšnjega stoletja resda dvignila veliko prahu in šokirala cenzorje, žal pa danes deluje sila leseno, nepreprečljivo in dolgočasno, na kratko, povoženo od zoba časa. Dosti ljubša mi je verzija iz sedemdesetih, medtem ko zaradi bizarnosti Marlona Branda rad pogledam tudi rimejk iz devetdesetih. Jebat ga, eni filmi kljub davni letnici nastanka še vedno ohranjajo atraktivnost in svežino, druge pa je čas povozil tako močno, da danes delujejo le še kot parodija nekoč dobrega in prelomnega filma.

Ocena: 5/10

Black Swan

BLACK SWAN

Med ogledom najnovejšega filma Darrena Aronofskyja, avtorja mojstrovin Requiem for a Dream in The Wrestler, ki je največ prahu dvignil zavoljo dokaj drznih sekvenc masturbacije in lezbičnega kunilingusa, mi je spomin tako ali drugače potegnil na filme Carrie, Fight Club, The Company, Showgirls in The Devil’s Advocate, pa tudi na Kafkino preobrazbo, na Repulsion Romana  Polanskega, na nekatere azijske grozljivke o prikaznih in na zgodnje filme Davida Cronenberga. Dejansko dober in vizualno močan miks že videnih zapletov, tematik in zgodb, ki jih Aronofsky prepričljivo zapakira v baletno štorijo in ovije okoli glavne junakinje Nine Sayers (Natalie Portman), ki bi dala vse, da  bi dobila glavno vlogo v novi baletni ekstravaganci maestra Thomasa Leroya (Vincent Cassel). V predstavi Labodje jezero, kjer mora glavna igralka enako dobro odigrati belega in črnega laboda, diametralno nasprotna lika torej. Da je Nina rojena za belega in da ji težave povzroča črni labod, je seveda jasno že na začetku, saj gre za zadržano, seksualno zavrto in z mamine (Barbara Hershey) strani potlačeno mladenko. Prav zato obstaja nevarnost, da ji bo vlogo speljala rivalka Lily (Mila Kunis), poosebitev črnega laboda, ki bi prav tako ubijala za zvezdniški status. Black Swan je torej film o zakulisju baletne predstave, insajderska pripoved o stvareh, ki jih gledalci v dvorani seveda ne vidijo. In zgodba o junakinji, ki zameša  fikcijo in realnost. Ki jo matrajo prividi in fantazije, saj se vlogi preda z dušo in telesom. Kot Heath Ledger v zadnjem Batmanu, če malo pavšaliziramo. Kot Carole v filmu Repulsion, če smo še bolj široki. Jp, Nina ne loči več med predstavo in resničnim svetom, med svojo vlogo in svojo realnostjo. Nina je igralka, za katero bi ubijali tudi filmi. Igralka, ki se zlije z vlogo in gre do konca. Nina ni več Nina, ampak beli in črni labod. Vse, kar vidi, v resnici ne obstaja, vse, kar vidi, je le del njene predstave in fikcije, ki jo bo podoživela na dan baletne premiere. Zajeban film, če povem po domače. Ne ravno mojstrovina, saj skoraj nobena finta ni sveža in izvirna, vsekakor pa globok in izpovedno prepričljiv masaker čustev in podob in glavne junakinje.

Ocena: 7/10

A Christmas Story (1983)

A CHRISTMAS STORY

Če prav pomislim, Bob Clark ni bil tako napačna izbira za režijo tegale kultnega božičnega filma, ki so mu leta 1983 vsi napovedovali klavrno usodo. Kljub temu, da je posnel dva dela erotične komedije Porky’s, je pred tem posnel izvrstno družinsko dramo Tribute, sredi sedemdesetih pa božično grozljivko Black Christmas. A Christmas Story je namreč daleč od tipičnega božičnega filma. Je nekakšen anti božič, če ga pogledamo s prave strani. Tu sta oče (Darren McGavin) in mama (Melinda Dillon), ki bi rabila psihiatra. Tu je mlajši bratec, ki se za mizo obnaša kot pujs. Tu so lokalni pobalini, ki vrstnike ustrahujejo z dretjem. Tu je Božiček, ki komaj čaka, da sleče kostum in konča s službo. In seveda, tu je glavni junaček Ralphie Parker (Peter Billingsley), ki si pod smreko želi “kavbojsko puško” in s svojimi sanjskimi sekvencami pokaže, kaj v resnici razmišljajo otroci. Zelo zabaven in izviren filmček, ki je z leti postal ena najbolj priljubljenih božičnih klasik. Cel kup zelo smešnih in kultnih prizorov, ki bodo nasmejali vso družino, vseskozi odbita atmosfera, ki se uspešno upira klišejem prazničnih filmov, in familija, ob kateri se boste kljub neumnostim, ki se vam pripetijo skozi leto, počutili  povsem okej.

Ocena: 7/10

Mega Shark vs. Crockosaurus, Mirrors 2, Shadow, Behind the Mask: The Rise of Leslie Vernon, The Poughkeepsie Tapes

MEGA SHARK VS. CROCOSAURUS

Tole je nadaljevanje filma Mega Shark vs. Giant Octopus, ki so ga prav tako naredili pri med določeno publiko čedalje bolj popularnem studiu Asylum, ki serijsko proizvaja tako imenovane mockbusterje, o katerih sem govoril že pri filmu Mega Piranha. Pač filme, ki do plafona napihnejo aktualno uspešnico ali določeno tematiko in kljub mikro budžetu skušajo operirati z megalomanskimi posebnimi efekti. Žal gre tokrat za preveč resen film, ki za razliko od Piranhe ne premore prav nič humornih dodatkov, kar ga pokoplje že v prvih desetih minutah, kjer celo Jaleel White, kultni Steve Urkel, skuša igrati resnobno dramsko vlogo. Dvoboj med orjaških morskim psom in nič manj orjaškim krokodilom, ki se udarita sredi oceana, spominja na vse tiste cenene japonske filme o Godzilli, vse skupaj pa je še slabše kot pri filmu Moby Dick, ki so ga letos prav tako naredili pri Asylumu.

Ocena: 2/10

MIRRORS 2

Drugo poglavje meni zelo všečne in prekleto srhljive grozljivke Mirrors iz leta 2008, prvo polovico servira nekaj povsem dostojnih strašljivih momentov, ki jih krona še z zelo udarnimi in krvavimi umori, kjer je brez dvoma  najboljši tisti, ko neka ženska umre pod tušem. Žal nato sledi preveč povprečen tempo, s preveč klišejskim zapletom, ki pokvari dobre reči iz začetka. Namesto Kieferja Sutherlanda je tokrat glavni Nick Stahl, ki ga v ogledalu preganja duh pogrešane mladenke, gledalec pa, kot sem že povedal, kljub premalo prepričljivi atmosferi in nekoliko okorni dramaturgiji, dobi nekaj solidnih prizorov, ki pripomorejo k temu, da se vsaj kak dan ne boste upali povsem mirno pogledati v ogledalo.

Ocena: 5/10

SHADOW

Ko gledalec vidi prizor, kjer glavni junak na steni srhljivega psihopata, ki uživa v mučenju svojih ujetnikov, opazi slike Hitlerja, Stalina in Busha, se zave, da gleda politično zelo pogumno grozljivko. Zgodbo, ki nam hoče reči, da je Bush med vojno v Iraku počel iste svinjarije kot Hitler in Stalin med drugo svetovno vojno. In to še ni vse, psihopat, ki zgleda kot Golum iz Gospodarja prstanov, ali še bolje, kot tisti spak iz kultne grozljivke The Hills Have Eyes, hrani tudi posnetke iz Čečenije, Abu Ghraiba in Kosova. Drži, tip je fan resničnih masakrov, vojn, etničnih čiščenj, mučenj in diktatorjev, ki mu služijo za vzor, ko v svoje kremplje dobi nič hudega sluteče izletnike, med katerimi je tudi bivši vojak David (Jack Muxworthy), zdaj gorski kolesar, ki ga preganjajo tudi podivjani lokalni lovci. Tole, kar omenjam, je kul in sveže, žal pa je vse ostalo le kliše filmov o nič hudega slutečih posameznikih, ki padejo v roke psihopatom in takšni ter drugačni torturi.

Ocena: 5/10

BEHIND THE MASK: THE RISE OF LESLIE VERNON

Tale kvazi dokumentarec se začne enkratno. S snemalno ekipo in novinarko (Angela Goethals), ki raziskuje umore Jasona Voorheesa, Freddyja Kruegerja in Michaela Myersa, ki se jim malce kasneje pridruži še Leslie Vernon (Nathan Baesel), resnični serijski morilec, ki je pristal na intervju in dovolil, da ga snemajo med pripravami za veliko vrnitev, kjer kani tako kot nekoč spet poklati nekaj prebivalcev svojega rodnega mesteca. Dobra mešanica komedije in grozljivke, kjer Vernon snemalni ekipi natančno razloži vsak svoj korak in jim predstavi tudi nekega ostarelega serijskega morilca, ki je zdaj v pokoju, saj je prepričan, da je posel izgubil svoj čar. Odštekana atmosfera, sveže ideje in zanimivo zastavljena zgodba, ki pa v zadnji tretjini žal postane le še en film o serijskem morilcu, kar je škoda, saj gledalca razočarajo klišeji, ki skorajda pokvarijo vse pred tem prepričljivo izvedene finte. V stranski vlogi je super videti Roberta Englunda, ki igra psihiatra in se dejansko pokloni Donaldu Pleasencu iz Noči čarovnic, nič manj dobro pa ne deluje hitra vlogica kultne Zelde Rubinstein, ki jo kamera ujame v knjižnici. Vsekakor zanimiv in okej filmček, ki pa mu, kot sem že povedal, v zaključku zmanjka nekaj sape.

Ocena: 7/10

THE POUGHKEEPSIE TAPES

Uf, tole pa je zajebano dober in prepričljiv mokumentarec, narejen v maniri filmov Paranormal Activity, Čarovnica iz Blaira, The Last Exorcism, Lake Mungo, The Fourth Kind in recimo Ghostwatch. Saj veste, igrani film, ki ga izvedejo kot dokumentarec, kot resnično zgodbo, z željo, da se gledalci še dodatno poserjejo od strahu, z vsemi potrebnimi fintami, da res dobimo občutek, da je šlo zares in da ne gre za igrani film. In tokrat ne gre za duhove in demone, marveč za serijskega morilca, ki je svoje žrtve pridno snemal in FBIju pustil grozljivo zapuščino. Zares morbidne in brutalne posnetke, ki jih film mojstrsko vključi v zgodbo, kjer kamera intervjuva vse glavne osumljence, torej detektive, forenzike, očividce, zdravnike, prihiatre, svojce in celo neko žrtev, ki je preživela torturo. Zajeban film, ne glede na to, da vemo, da je vse skupaj izmišljeno. Mojstrovina žanra, narejena bolje od pravih dokumentarcev, ki pošteno pretrese gledalca. Tudi zavoljo najdenih posnetkov, ki so namerno narejeni v zelo slabi vhs kvaliteti, da delujejo še bolj avtentično in strašljivo. Skrajno direktna študija psihopata, ki se izživlja nad svojimi ubogimi žrtvami, in zelo kompleksna oslikava dogajanja, ki sodi zraven.

Ocena: 8/10

 

Unstoppable, The Town

UNSTOPPABLE

Vlak je od nekdaj zelo priljubljena filmska tema. Na vlaku se v filmih zgodi veliko različnih stvari. V filmu Under Siege 2 so ga zasedli teroristi. V filmu Murder on the Orient Express so na njem iskali morilca. V filmu The Cassandra Crossing so se potniki okužili z virusom. V filmu The Train so na njem skrivali umetnine. V filmu The Polar Express se je deček z njim peljal v pravljični svet. V filmu Terror Train je po vagonih potnike preganjal psiho. V filmu Before Sunrise pa sta se na vlaku zaljubila fant in punca. Vlak je vrhunska filmska kulisa, kraj dogajanja, ki dopušča veliko možnosti in domišljije. Tako je tudi tokrat, v najnovejši akcijski mojstrovini Tonyja Scotta, ki je v glavno vlogo železniškega inženirja Franka tako kot v večini svojih filmov postavil znova izjemno prepričljivega Denzela Washingtona. Vlak je tokrat podivjan kot tovornjak Spielbergovega filma Duel, kjer prav tako ni bilo šoferja. Ker dva železniška delavca zamočita rutinsko nalogo, vlak z lepim številom vagonov namreč zdrvi po tirnicah in se, kot pove že  naslov filma, noče pa noče ustaviti. Vlak je dejansko terorist, ki vdre v mirno ameriško rutino. Ali še bolje, vlak je kot Godzilla, ki ga lovijo s helikopterji, nanj streljajo in mu pravijo son of a bitch. Vlak je poosebitev zla, kot beli morski pes v Žrelu, če pavšaliziram. Prav zato ga lahko morda ustavi le stari dobri Denzel, ki mu spešno asistira mladi Chris Pine, katerega žena pokliče šele v trenutku, ko je v smrti nevarnosti. Drži, tole je film o tem, da jezno žensko omehča le skrajno nevarna situacija, kjer mora njen mož izpasti junak, če hoče nazaj dobiti njeno hladno srce. Isto velja za očeta, torej za Denzela, ki ga mlajša hčerka pred herojskim reševanjem vlaka ne mara preveč. Jp, novinarske kamere snemajo celotno dogajanje. To je breaking news, ki spominja na bežanje O.J. Simpsona. Tudi zato je tale film tako zelo dober, saj gledalcu situacijo oriše zelo široko in kompleksno. Z vseh zornih kotov, ki bi se zagotovo zgodili tudi v resnici. Pa tudi igralska zasedba je dobra, saj se poleg Denzela Washingtona in Chrisa Pinea izkaže tudi uslužbenka Rosario Dawson, ki zadevo nadzoruje preko telefona in iz pisarne. Super tempo, prepričljiva kamera, napeto dogajanje in dobra doza realnosti delajo film, ki mine kot bi trenil. In ki ga gledalec od začetka do konca požira z velikim navdušenjem.

Ocena: 8/10

THE TOWN

Najprej iskrene čestitke Benu Afflecku, ki je vlogo režiserja, glavnega igralca in koscenarista opravil z odliko. Tole ni le film o skupini bančnih roparjev, ki jih lovi FBI, tole je čista žanrska poslastica, ki zmaga tudi z odličnim ozračjem, vrhunsko dramaturgijo, enkratnimi dialogi in s celo kopico prizorov, ki se jih ne bi branile niti dobre stare roparske kriminalke, katerim se je v devetdesetih s filmom Reservoir Dogs uspešno poklonil Quentin Tarantino. Super izdelek, ki se zavrti okoli glavnega junaka Douga MacRayja, ki bi rad prenehal z ropanjem, ki bi rad ven iz tega sranja, ki se je zaljubil v uslužbenko (Rebecca Hall) banke, katero je oropal skupaj s svojo ekipo profijev, ki imajo še bolj izvirne maske od modelov filma Point Break. Toda stvar ni tako zelo preprosta, pa četudi ima Doug v glavi, da je sam svoj šef. Teži mu naročnik Pete Postlethwaite, čedalje bližje mu je FBI agent Jon Hamm, njegov prijatelj James Coughlin (odlični Jeremy Renner) pa prav tako ne presene ideje, da bi zapustil ekipo. Da se Doug loti še zadnjega ropa, je povsem razumljivo. Da se stvari zapletejo do vrelišča, pa prav tako ni treba posebej izpostavljati. In Affleck vse segmente filma zrežira in zloži v vrhunsko celoto. Tudi odnos Douga in njegovega očeta (Chris Cooper), ki ždi za rešetkami, je prepričljiv del koncepta. Tako kot divje posneti strelski obračuni, kjer film kljub bombastičnosti nekaterih prizorov ne pretirava in ohranja stik z realnostjo ter zastavljeno kvaliteto. Vse skupaj je tako zelo dobro, da bi se lahko kot avtor podpisal tudi Clint Eastwood. Nekako nostalgičen film, če prav pomislim. Kot da bi ga posneli v sedemdesetih, ko je bil pri filmih zelo važen tudi prebrisan in prefinjen scenarij. Četudi je tematika klišejska in že tisočkrat obdelana, film nima težav s svežino in svojim pristopom, saj skorajda brezhibno zmeša kriminalko, triler, dramo in ljubezensko zgodbo ter gledalcu servira izjemno dodelane like, ki jih zlepa ne bo pozabil. Jp, Gone Baby Gone je bil vaja, The Town pa je predstava, ki za zadetek v polno ne potrebuje Roberta De Nira, Ala Pacina in Michaela Manna.

Ocena: 8/10

Unfaithful

UNFAITHFUL

Ko sem prvič slišal za Unfaithful, ki ga je režiral Adrian Lyne, avtor filmov Devet tednov in pol, Usodna privlačnost, Lolita in Nespodobno povabilo, sem bil prepričan, da bo Richard Gere igral moškega, s katerim bo Diane Lane prevarala svojega moža. Prav Gere je bil namreč vedno moški, ki je ženske obračal kot za stavo. S takšnim imidžem si je v osemdesetih zgradil sila uspešno kariero in postal eden zadnjih zares pravih seksualnih simbolov, poslednji ameriški žigolo, če hočete.  Vse do filma Unfaithful, po naše, Nezvesta, kjer so mu nataknili rogove in ga spremenili v dolgočasnega moža z naočniki, ki mu ženo Diane Lane spelje sedemindvajsetletni smrkavec Olivier Martinez. Narobe svet, vam rečem, kljub temu, da mladi Martinez zgleda bolje od njega. Drži, dragi moji, Gere tokrat igra moškega, ki bi mu v kakem drugem filmu ženo speljal prav Gere. Toda tole je drugačen film, kjer ta žena sedaj Zadnji tango v Parizu odpleše z nekim nepomembnim mladcem, fatalno privlačnim žrebcem, ki ji ponudi nespodobno povabilo in pričara Devet tednov in pol strastnega seksa. Novo tisočletje je vsaj po tem filmu sodeč čas samozavestnih žensk, čas pogumne Diane Lane, ki si je drznila prevarati celo Richarda Gerea, pač zato, ker je bil doma malce dolgočasen in ker je pred njo seveda stopil hudičevo privlačen moški, galski Antonio Banderas, če res napihnem. Nezvesta, sicer učinkovita, očarljivo posneta in na trenutke zelo romantična mešanica Zadnjega tanga v Parizu, Devetih tednov in pol, Nespodobnega povabila, Fatalne privlačnosti in seveda francoskega filma La Femme Infidele, ki ga je leta 1969 posnel Claude Chabrol, je torej film o pogumni ženski, ki si omisli ljubimca. Ki je ne zanimajo posledice njenega spornega dejanja. Ki jo zanimajo samo prepovedani trenutki strasti z mlajšim moškim. Povedano drugače, Fatalna privlačnost z ženske perspektive, kjer so vloge pač malce spremenjene, posledice in nauk pa popolnoma enaka. Zgodba je resda klišejska, toda Adrian Lyne jo spelje dovolj prepričljivo in gledljivo, da gledalec pade v dogajanje in da se mu tudi vsi trije glavni protagonisti za precej časa vtisnejo v spomin.

Ocena: 7/10

You Will Meet a Tall Dark Stranger, The Mysteries of Pittsburg, Cyrus, The Heavy

YOU WILL MEET A TALL DARK STRANGER

Igralska zasedba najnovejšega filma Woodyja Allena je naravnost odlična. Prav zato je škoda, da je zgodba tako zelo običajna in povsem brez presežkov in svežine mnogih Allenovih komedij nravi. Tu so Anthony Hopkins, ki nekega dne zapusti ženo (Gemma Jones) in si najde zelo mlado ljubico (Lucy Punch), pri kateri seveda ne gre brez viagre. Pisatelj Josh Brolin, ki zapostavlja svojo ženo Naomi Watts in sanja o svoji sosedi (Freida Pinto). In galerist Antonio Banderas, v katerega se zagleda Naomi Watts. Vsi so poročeni, vsi bi radi nekaj drugega. Prav zato naslovni stavek, ki ga Gemmi Jones med neko seanso pove vedeževalka Pauline Collins, ki je nisem v pravem pomenu videl že od leta 1989, ko je blestela v prikupni komediji Shirley Valentine, velja za vse glavne junake, ki si želijo spoznati novo ljubezen, ki jih bo očarala in potegnila iz monotonosti vsakdana. Sprva simpatičen in dokaj zabaven filmček, ki pa se kmalu začne nekoliko vleči in izgublja tempo ter gledljivost. Allen resda zna, toda žal se mu zadnja leta z redkimi izjemami vse prevečkrat zgodijo povsem povprečni filmčki, ki bi jih lahko režiral tudi kdo drug.

Ocena: 5/10

THE MYSTERIES OF PITTSBURG

Lahkotno zastavljeni filmi, ki nenadoma uberejo pot v kao globoko in kvalitetno dramo, me vedno pustijo hladnega, saj si zadajo pretežko nalago in gledalca s svojo kvazi kvaliteto začnejo dolgočasiti. Natanko tak je tudi Mysteries of Pittsburg, ki poleg tega še zelo slabo meša različne žanre. Enkrat je drama o odnosu sina in očeta, enkrat je ljubezenski trikotnik, kjer se zaljubita tudi dva moška, enkrat je flirtaška komedija, kjer se glavni junak zaplete s svojo šefico, enkrat pa je zgodba o mladeniču, ki se hoče znebiti sence svojega očeta in zaživeti svoje življenje. Igralska ekipa, kjer v prvi vrsti stojijo Nick Nolte, Sienna Miller, Peter Sarsgaard, Mena Suvari in glavni junak Jon Foster, resda obeta in svojo nalogo opravi solidno, toda film ne dosega svojega namena in ostane na pol poti.

Ocena: 5/10

CYRUS

Cyrus me močno spominja na Greenberg z Benom Stillerjem, na žanr resne komedije, če povem preprosto. In na film, kjer igralec, ki je znan po svojih komičnih vlogah, pokaže tudi nekaj dramskega razpona. Natanko tak je tudi John C. Reilly,ki je resda posnel že cel kup resnih vlog, a je zadnje čase vendarle bolj znan po komedijah tipa Step Brothers, Talladega Nights in recimo Walk Hard. Prav to se mi zdi sporno, saj ga film vtakne med dramo in komedijo, kjer deluje zmedeno in se obnaša kot razcepljena osebnost. Kot komik, ki bi rad pokazal, da zna igrati. In kot dramski glumac, ki bi se rad sproščal s komičnimi premori. Jp, Reilly je najboljši v prizoru, ko na zabavi svoje bivše žene Catherine Keener divja na svoj najljubši komad, kar je všeč tudi Marisi Tomei, ki se vanj zaljubi in še isto noč konča v njegovi postelji. Toda pozor, Marisa ima doma odraslega sina Cyrusa (Jonah Hill), ki novega maminega partnerja sprva sprejme pozitivno, potem pa se izkaže, da je vse skupaj zaigral in da mu gre tip na živce. Ne rečem, da filmček nima nekaj svetlih trenutkov in nekoliko nevsakdanjega ozračja, ki ga loči od navadnih komedij s podobno tematiko, toda žal se ne zna preveč dobro sprehajati med dramo in komedijo, kar pomeni, da je preresen za komedijo in preveč trapast, da bi ga vzeli zares.

Ocena: nič posebnega

THE HEAVY

Tale kriminalni triler me je pritegnil predvsem zavoljo dejstva, da sem hotel videti kako se na filmu znajde boksarski pretty boy Gary Stretch, iz katerega hočejo očitno narediti novo akcijsko zvezdo. Ne bom rekel, da je slab, rekel pa bom, da nastopa v preveč klišejskem filmu, ki ga na trenutke resda rešujejo znana igralska imena, a mu med številnimi tematsko podobnimi celovečerci ne uspe splavati nad gladino. Dejansko gre za povsem rutinsko zgodbico o profiju (Gary Stretch), ki mu šefi (Stephen Rea) podtaknejo umazan posel in tečnega policaja (povsem drugačni Vinnie Jones), poleg tega pa ga pestijo še družinske težave z očetom (Christopher Lee) in bratom (leseni Adrian Paul), kar pomeni, da je kmalu na robu živčnega zloma, kar občuti tudi mladenka Shannyn Sossamon, ki mu mora odstopiti stanovanje. Zadnji obračun je dobro posnet, konec se izogne stereotipom, celota pa ne učinkuje dovolj dobro, saj filmu manjkata boljša dramaturgija in precej več domiselnosti pri scenariju.

Ocena: nič posebnega

Jessica Jones

JESSICA JONES

Marvelove tv pizdarije me ponavadi ne pritegnejo. Preveč jih je in nič posebnega se mi ne zdijo. Podobno je s filmi. Preveč resni in depresivni so, pa ne dajo mi tistega, kar pričakujem od ekranizacij stripa. Sem pač old school, jebat ga. Ravno zato mi je Jessica Jones všeč, saj je čista nostalgija. Čisti film noir. Kot kak Sin City, le da ne gre tako zelo v hard core. Prva sezona, 13 epizod. Ene dobre, druge solidne, celota pa zelo fajn serija, ki jo toplo priporočam. Krysten Ritter je kot naslovna junakinja, ki se ne more odločiti, ali naj bo superhero ali navadna ženska, več kot primerna in se prepričljivo zlije z dogajanjem. Tudi ko fuka s črncem, da se razumemo. Dobro gre tudi Rachel Taylor, ki igra njeno najbojšo prijateljico Trish Walker, ravno prav pasji pa je tudi David Tennant, ki upodablja glavnega zlikovca Kilgravea. Jp, Jessica Jones je kot Sam Spade in kot Philip Marlowe, tist stari črnobeli privatni detektiv, ki jih danes ni več. No ja, vsaj trudi se biti, saj jo matra dejstvo, da ima v resnici supermoči. Slišim, da prihaja še ena sezona. Komaj čakam.

Ocena: 7/10

Wayne’s World (1992)

WAYNE’S WORLD

Nora nostalgija, generacijski kult in dobra parodija, ki pa je z leti izgubila precej izvirnosti in unikatnosti. Preveč otročje in blesavo deluje vse skupaj, ko pogledam z distance, zato je škoda, da nisem spomina pustil v devetdesetih, ko sta bila Wayne (Mike Myers) in Garth (Dana Carvey) najbolj zabavna modela daleč na okoli. Najprej na šovu SNL, nato še v dveh filmih, ki ju je dobro videti enega za drugim. Številne cameo vlogice, kjer se oglasi celo Alice Cooper, so del zgodovine tega filma, ki je leta 1992 res izvrstno ujel generacijo, katere pa danes žal ni več. Vseeno kul delček mojih najstniških dni. Za vedno.

Ocena: 6/10

 

 

Life Itself

LIFE ITSELF

Doku o življenju in delu Rogerja Eberta, tega superzvezdnika filmske kritike in recenzenta, ki je za vedno zaznamoval sedmo umetnost in se zapisal med legende. Po Ebertovih recenzijah bi lahko snemali filme, ali še bolje, Ebertove recenzije so bile film. Film, ki ga je mojstrsko zrežiral Steve James, Eberta ujame in pokaže čisto od blizu. Ebert se zaveda, da bi bilo vse ostalo brez pomena in da je vreden točno takega intimnega portreta. Gledalec tako vidi tudi njegove zadnje mesece, ko se znova bori z zahrbtnim rakom, ki je vzel tudi njegovega nič manj legendarnega sodelavca in prijatelja Genea Siskela. Gledalec vidi vse, kar je videla njegova žena Chaz. Gledalec vidi in čuti vse, kar je videl in čutil Ebert, ko se je poslavljal od nas. Močan, prepričljiv, pristen in zelo insajderski dokumentarec za nujen ogled. Ali kot bi rekel Ebert: “Two thumbs up!”

Ocena: 9/10

Bad Milo

BAD MILO

Dajte skupaj Spielbergovega Vesoljčka in kultni Basket Case, pa imate Bad Milo, zgodbo o tipu, ki mu iz riti prileze krvoločen stvor, ki požre vse kar leze in gre. Analna verzija ETja torej. In pozor, stvor zleze nazaj v rit. Samo v riti je namreč miren in ne dela sranja. Odštekan film, ki pa mu do presežka vendarle manjka malce več antologijskih prizorov in izvirnosti.

Ocena: 6/10

AVP: Alien vs. Predator

AVP: Alien vs. Predator

Nimam pojma, kaj me je prijelo, da sem ga včeraj gledal še enkrat. Pač videl sem ga na POP Kino in si rekel, pa dajmo pogledat, kaj me je tako zelo motilo leta 2004, ko sem ga ujel v dvorani in bil sila razočaran. No, zdaj je drugače. Zdaj ugotavljam, da sploh ni tako zelo slab in da je druga polovica, ko se začne celebrity death match, čisto okej, frajerska, gledljiva in zelo prepričljiva v žanru akcijske znanstvene fantastike. Tudi Sanaa Lathan je fajn v čevljih Sigourney Weaver, da o Lanceu Henriksenu, ki prinese zvrhan koš nostalgije, niti ne začnem govoriti. Dobro, ni zdaj to Scottov Alien, pa Cameronov Aliens, pa McTiernanov Predator, je pa čisto solidna mešanica dveh legendarnih franšiz in kultnih vesoljskih pošasti, ki človeško vrsto potrebujeta le za ogrevanje. Le za peting pred svojim ultimativnim porničem. Guilty pleasure.

Ocena: 6/10

London Has Fallen

LONDON HAS FALLEN

Presenečen sem, da so ta film po napadih na Pariz sploh posneli, presenečen sem, da so ga po napadih na Bruselj sploh upali dati v kina. Okej, je aktualen, pa super PR mu delajo pravi teroristi, ampak zaradi tega je tudi nepotreben, saj ga je popolnoma zasenčila kruta realnost. Rutinska akcija, kjer Gerard Butler tokrat namesto Bele hiše rešuje London. Z ameriškim predsednikom, ki ga spet igra Aaron Eckhart, seveda. Patriotizem, kjer pa Amerika vendarle prizna napako pri eni izmed svojih akcij. In film, ki ga boste pozabili že med gledanjem. Jebeš take filme, zdaj imamo breaking news.

Ocena: 4/10